Omemba: Kaja

»Na veselice hodimo, ker je to predvsem prostor druženja z dobrim vzdušjem, pogosto se zbere skoraj cela generacija.«

»Veselica je uspešna, ko na njej sreča večino svojih prijateljev, ki jih pozna – takrat vedno ustvari nove spomine.«

»Kadar so okusni, je veselica res dobra.«

»Velikokrat smo plesali tudi na dežju. Bolj nam je bilo pomembno, da plešemo, kot da ostanemo suhi.«

»Veselica je najboljša takrat, ko imaš ob sebi najboljše prijatelje in z njimi tako uživaš, da ne bi šel domov.«

»Ni neke enačbe, to se odloči v tistem trenutku, vse se mora poklopiti.«

»Harmonika je naš primarni instrument, z njo smo začeli, z njo nadaljujemo in z njo bomo tudi zagotovo končali.«

»Denimo v 70. letih je bila harmonika manj vreden instrument, danes pa je vsaj enakovreden instrument.«

»Dejstvo je, da je narodnozabavna glasba izjemno priljubljena.«

»Veselice so kot prostor iskanja zadovoljstva pomembni katalizatorji javnega življenja.«

»Ljudje razmišljajo, kako bi lahko tudi oni kaj prispevali, težko nam je le sedeti doma in čakati ob mislih, da se nedaleč od nas dogajajo težke situacije.«

»Kar sem jaz videla ali pa slišala, je za varnost dobro poskrbljeno.«

»Prostovoljstvo v času epidemije je pravzaprav zelo zanimivo. Spoznala sem, da je sicer kakšen ukrep slabo premišljen, morda celo nesmiseln.«

»Sosedje se med sabo poznajo in je pomoč tako preprostejša, kot če se kot prostovoljec pojavi kak neznan človek.«

»Greš? Grem!«

»Iz otroštva se najbolj spomnim nasilja vseh vrst, od psihičnega, spolnega, fizičnega …«

»Udarcev in vsega drugega, kar nama je počel, se spomnim, kot bi se zgodili včeraj.«

»Tistega jutra naju je z bratom zbudila mama, a ne tako, kot mame budijo svoje otroke. Zbudila naju je s kričanjem in nato sem v odsevu balkonskih vrat videla, da očim ubija mamo pred mojimi očmi.«

»Vseskozi sem imela občutek, da sem sama na svetu in edina, ki se ji to dogaja.«

»Pred mano sta dve zelo različni poti. Po eni strani bi s končanjem šolanja in zaposlitvijo finančno močno razbremenila družino, pri kateri živim.«

»Vsi smo se ga bali, živeli smo v nepopisnem strahu. Nihče ni upal pomagati, nihče ni ukrepal.«