»Najprej sem sama zatipala bulico. Po obisku zdravnika, ultrazvočni preiskavi ter punkciji so mi diagnosticirali raka na dojki. Potem je šlo vse zelo hitro - operacija, kemoterapije še ena operacija in nadaljnje zdravljenje, ki traja še danes.«
»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«
»Zavesa s svojo delno prosojnostjo vzbuja zanimanje, saj delno razkriva tisto, kar je za njo. Dogajanje v zakulisju, kjer sta najintimnejša prostora stanovanja: spalnica, ki je brez vrat, in kopalnica. Ko se zavesa odgrne, se zakulisje z odrom poveže v eno celoto. Za vrati ostane skrita le kopalnica.«
