Omemba: Maja

»Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici.«

»Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom.«

»Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod.«

»Najprej sem sama zatipala bulico. Po obisku zdravnika, ultrazvočni preiskavi ter punkciji so mi diagnosticirali raka na dojki. Potem je šlo vse zelo hitro - operacija, kemoterapije še ena operacija in nadaljnje zdravljenje, ki traja še danes.«

»Ko sem bila po rentgenskem slikanju pljuč z nujno napotnico poslana v UKC Ljubljana, so mi tam na koncu dneva povedali, da bom ostala v bolnici, ker imajo močan sum na limfom.«

»Predvsem postaneš bolj dovzeten za razumevanje lastne minljivosti. Včasih je to zavedanje težko in odpira mnogo vprašanj: Je moje življenje zdaj krajše? Je moje telo samomorilno? Kaj naj s tem telesom?«

»Ob vsem tem zavedanju postanemo notranje močnejši, ker že pred zdravljenjem nastopi jasna odločitev - ja, hočem živeti - in ta odločitev v tebi prebudi preživetveni nagon.«

»Po diagnozi se mi je za trenutek podrl svet. Najprej sem pomislila na najhujše.«

»Čeprav danes v veliko primerih ni več tako.«

»Zdravljenje je obsegalo 6-dnevno kemo-imunoterapijo na vsakih 14 dni.«

»Mislim, da je diagnoza na nek način spremenila moj pogled na svet, na način kako živeti v sedanjem trenutku.«

»Poznam in razumem bolečino, zato razumem ljudi, ki jo prestajajo - raven empatije se zagotovo poveča.«

»Ne bi rekla, da sem začela bolj zdravo živeti (v nekaterih pogledih zagotovo), verjetno pa sem začela živeti bolj polno.«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»V povezavi z omenjeno lokacijo so pripravljene ustrezne rešitve oziroma predlogi, ki pa bodo morali biti sprejeti na vladi. Takrat bomo o tem lahko povedali več.«

»SDH pričakuje, da bo ustrezna rešitev oblikovana v kratkem.«

»Nekdo vstopa v zelo intimen prostor osebe, ki je eksistencialno nemočna. Pomembno je izpostaviti, kakšni kriteriji so za to delo – vsak lahko pride delat oziroma, manj kot imaš izobrazbe, bolje je, ker se ne boš toliko pritoževal nad nizko plačo.«

»Skoraj celo leto sem bila brez asistenta. Potem sem sama iskala ljudi in jih plačevala. To je bilo ogromno denarja.«

»Ni neke osebne note, kakršne koli, v teh izobraževanjih. Vse je tako mehansko.«

»A nisi bil že pri osmih letih dovolj zrel, da je s tem nekaj narobe?«

»Mi ne rešujemo teh nosorogov, ampak čistimo lastno vest, kupujemo si karmične odpustke.«

»To je ultimativen privilegij, ki je pri meni ves čas prevladoval nad občutkom krivde, sam neke blazne krivde pred obličjem Najin in Fatu nisem čutil.«

»Žalostna sem nad dejstvom, da čeprav je trgovanje z rogovi mednarodno prepovedano že desetletja, trgovanje vseeno poteka.«

»Že več let sem si želela napisati knjigo o teh temah, predvsem o ogroženih živalskih vrstah, sploh tistih, ki se jih skuša rešiti.«

»Znal se je opravičiti za napako.«

»Dober večer, domovina! Dober večer, Ljubljana! Napočil je trenutek resnice. Prišel sem pogledat, ali me res nikoli niste marali ali ste se samo pretvarjali.«

»Balašević je zmagal …«