Omemba: Kaja Novosel

»A iz drobnega besedila so se potem izluščila veliko širša vprašanja: občutek (ne)pripadnosti, odnos do (ženskega) telesa, zmožnost pogovora in poslušanja ter navsezadnje osnovna vljudnost in empatija, ki nam je v vsakdanu verjetno nezavedno, a hkrati pogosto tako okrutno primanjkuje.«

»Sodelovanje na festivalu Prix Europa je zanjo tudi dragocen opomnik, kako pomembno je, da imajo zgodbe možnost zaživeti zunaj prostora, v katerem so nastale.«

»In nominaciji na obeh največjih festivalih sta samo potrditev, dokaz, da sem svoja intimna občutja uspešno prenesla na igralce, tonskega mojstra, na celotno ekipo.«

»Zato sem hvaležna kolegicam in kolegom iz Uredništva igranega programa in uredniku Alenu Jelenu za podporo, posluh in pripravljenost poslati to radijsko igro tudi v druga mesta – in na druge periferije.«

»Počaščena sem, da se je radijska igra Periferija uvrstila v tekmovalni program uglednega festivala.«

»Odraščanje na podeželju, študij v prestolnici, vračanje v kraj otroštva z odzivi okolice … Lahko bi rekla, da sem se z lahkoto poistovetila z glavno junakinjo, da sem jo čutila od prvega branja dalje.«

»Vse na svetu je minljivo – samo človeška neumnost ostaja večna. Doba, v kateri živimo, ni doba sramežljivosti! Evropa blazni. Normalno. Danes je doba megalomanstva /: niti sebe ne izvzamem :/ pa ni pomoči – Kar se plete in mota v nas in okrog nas, je vse pravično, zasluženo. Kar je Evropa sejala, gnojila in zalivala – to bo žela.«

»Ne vem, če je kje na svetu toliko osebnih sledi še vedno prisotnih od nekega arhitekta, ki je tako močno zaznamoval mesto.«

»Kot prvo: Trnovo je Trnovo - in nihče ne pride posebno rad sem. Drugič: Pri hiši je vrt - in malokdo se peča rad z vrtom.«

»Na koncu sveta, ob mizi iz javorja, ziblje sonce in z njim svet.«

»Hrepenenje tokrat skozi satirično opno.«

»Zgodba prikazuje spopad poganskega sveta pod svobodnim soncem Slovenov in Antov.«

»Isti je, a vendar čisto drugačen …«

»Kaj pomeni biti ali ne biti, ko je glas vse, kar imamo?«

»Na začetku pisanja besedila sem razmišljala o tem, ali se res vsi mladi z veseljem odselijo iz domačega (manjšega) kraja v drugo (večje) mesto.«

»Vprašala sem se, koliko se poslušamo med sabo v nekem vsakodnevnem pogovoru in ali sploh slišimo, kaj nam sogovorec govori.«

»Vsak obisk domačega kraja prinese spomine na odraščanje, na prve simpatije, ljubezni v okolju, ki ti je domače in obenem 'premajhno'.«

»Periferen ali metropolitanski? Je možna izbira samo ena? Ali pa si lahko sočasno oboje?«

»Provinca je zgolj v glavah ljudi. In to drži kot pribito.«

»Na začetku pisanja besedila sem razmišljala o tem, ali se res vsi mladi z veseljem odselijo iz domačega (manjšega) kraja v drugo (večje) mesto, kot s temo odseljevanja mladih posredno sporoča družbena dikcija.«

»Ob tem pa nenehno vznika vprašanje, kje (in kaj) sploh je dom.«

»Periferen ali metropolitanski? Je možna izbira samo ena? Ali pa si lahko sočasno oboje? Sam spadam v slednji tabor. Nikoli zares čisto odjeseneziran in nikoli čisto zares poljubljaniziran. Večni nomad.«

»V nasprotju z glavnim, neslišnim, a še kako prisotnim likom v igri živim na nasprotnem koncu palice, rojena v prestolnici, ustvarjam in delam pa v provinci.«

»Zadnje ure leta, ki naj bi prinesle mirno slovo od starega leta, srečo, veselje, rajanje in harmonijo v krogu najbližjih in najljubših, se namreč v tokratni komediji zaostrijo v trenutek, ko na dan izbruhnejo zamolčane resnice, zamere, konflikti in frustracije v vsej svoji ironični komičnosti.«

»Osrednja junakinja, samska mlada ženska, študentka v glavnem mestu, v tokratni igri nima besede.«

»Igra je parodična kriminalka egoizma in pogoltnosti kot prevladujoče lastnosti odnosov med družinskimi člani.«

»Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca.«

»Morda je zato skrajni čas, da se večkrat in pogosteje vprašamo, zakaj, in tudi zahtevamo odgovore.«

»Plejada socialno, generacijsko in značajsko različnih osebnostnih profilov ljudi jo nagovarja, sprašuje, spravlja v neprijeten položaj ali pa se iskreno čustveno odzove.«

»Igro je leta 1997 zrežiral Aleš Jan.«