»Odločitev sem sprejel na podlagi spoznanja, da je pred Beletrino izjemno zahtevno obdobje, ki bo od mene kot direktorja terjalo še več energije in osredotočenosti kot doslej.«
»Upam, da mi je s tem romanom prek literarnega, romanesknega pričevanja o svoji izkušnji (op. s slabovidnostjo), vendarle uspelo odstreti neko tančico s te razmeroma velike stigme. Ker vid je izjemno pomembna zadeva.«
»Pokazalo se je, da se dejansko lahko s tematiko slabovidnosti in slepote najbolj odkritosrčno spopadem prav v obliki romana, ki mi omogoča svobodo izraza. Roman je izrazito svobodna forma. Ni se treba za nič opravičevati, kaj je res in kaj ni, lahko marsikaj vzameš iz resničnosti, skombiniraš z nečim, kar je izmišljeno, in nastane nekaj tretjega. Če zdaj pogledam, je na neki način vse res in hkrati nič.«
»Nismo mogli sprejeti nobenega jasnega sklepa, veljajo pa opozorila, da je vendarle treba motivirati državljane.«
»Niti strokovnjaki, ki morajo imeti besedo, ne smejo po ukazu predsednika vlade nič reči.«
»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«
»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«