»Suzana Brborović ima zelo kompleksno in zanimivo tehniko ustvarjanja. Na platno nalaga različne plasti, nato pa jih razplasti po fragmentih, torej odstrani določene dele, tako da pride do izraza igra med različnimi plastmi in deli slike.«
»Slike posledično delujejo zelo nasičeno, kompleksno, so polne detajlov oziroma vizualnih informacij, ki jih mora gledalec predelati. Vsebinsko skuša umetnica na ta način izraziti neko kompleksno razmerje med našim organskim bivanjem in strukturiranostjo različnih sistemov okrog nas. V preteklosti je bil poudarek predvsem na materialnosti bivanja, arhitekturi, infrastrukturi in urbanizmu, v zadnjem času pa stopa v ospredje prostrani svet duha, ki ga umetnica prikazuje skozi pogled v dnevno ali nočno nebo.«
»Včasih je bila matrica le stranski produkt ustvarjalnega procesa, saj je bil pomemben samo grafični list, razstavljen v galeriji. Umetnik matrico po navadi zavrže. Zame pa je matrica zelo pomembna, zanimiva in pristna, saj je prvotno, kar je umetnik ustvaril v procesu izdelave grafike.«
»Kot bi umetnica v slike prenesla življenjsko spoznanje, ki ga lahko dosežemo šele na dolgi rok, namreč, da vsaka struktura prej ali slej razpade, iz njenih ruševin pa se začne porajati nekaj novega – in tako gre pot v neskončnost.«
»Čeprav je ta element po svojem izvoru impulziven, po naboju pa ekspresionističen, umetnica v nadaljnjem procesu dela gradi tkivo slike skrajno premišljeno, v skladu s temeljnimi klasicističnimi načeli uravnoteženosti, preglednosti in čistosti forme.«
»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«
»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«
»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«
»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«