Omemba: Saša Pavček

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«

»Pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave.«

»Živa vakcina umetnosti.«

»Disleksija pa je po mojem mnenju samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne.«

»Brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva.«

»Še tako lep glas, nas opozarja Pavček, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti.«

»ki je prežarjen z eno samo svobodo in večno mladeniško drznostjo«

»dal stas in obraz slovenskemu novemu valu«

»Mansardno okno ... pogled na ulico ... in na oknu – tej večni alegoriji filmskega kadra – Miha Baloh.«

»Ta nepozabni duet v črno-beli filmski tehniki s številnimi atmosferskimi transformacijami se je z režiserjem in scenaristom Dominikom Smoletom, ki je scenarij napisal po svoji literarni predlogi Črni dnevi in beli dan, uvrstil med antologijske interprete ter antologijsko slovensko in v času nastanka filma še jugoslovansko filmsko umetnost.«

»Obe nagrajeni vlogi Maše Grošelj ostajata v spominu, saj sta močni in ranljivi, polnokrvni, predvsem pa iskreni.«

»To je žareča ženska energija, ki s prodorno sporočilnostjo in z množico občutij nagovarja občinstvo.«

»Širok interpretativni razpon Saše Pavček.«

»V zmagovalnem sklopu Matjaža Pikala, za cikel pesmi Ameriški sprehajalec pa pesniški jaz poudari razmišljanje o neoliberalističnem sodobnem bivanju, do katerega je tudi kritičen. Vse je zapisano semantično uglašeno in sugestivno, tako da pritegne bralčevo percepcijo.«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Če občinstvo, ki nas bodri v našem delu, šteje tri ljudi, je to bolje kot nobeden.«

»Tudi tri gledalke po dolgem zaprtju gledališča si zaslužijo, da doživijo gledališče v polnosti izvedbe predstave.«

»Gledališče je zame kot covid: virus, ki te hoče okužiti z emocijo.«

»Saša je napisala rahločutno in navdihujočo zgodbo, ki prav gotovo ni namenjena le otroškim ušesom, ampak si želim, da bi ponudila iztočnico za razmislek o sočutju, ljubečnosti, pogumu tudi pri odraslem poslušalcu.«

»Tako se dandanes z vso odgovornostjo in veseljem lotevam tovrstnih snemanj. Verjamem, da se bo našel mladi poslušalec, na katerega bo zgodba, junaki, glasba, naši glasovi, svet, ki ga uprizarjamo, lahko ravno tako vplival nanj in ga ne pustil ravnodušnega.«

»'Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora.'«

»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«

»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«

»Ti zdaj že veš, da Godota ne bo, mi še upamo.«

»Dušan se smeje in vzame sinje pero/in piše, piše, piše .../ Postavlja med nas še vedno klicaje, vprašanja/suspenz, strast, srce.«

»Tisočstranski špeh Marcela Štefančiča Če umrem, preden se zbudim: klasično obdobje filma noir.«

»Sicer ni šlo na dah, zaradi izjemne obsežnosti tega dela sem se moral nekajkrat vračati na površje, da zajamem zrak.«