»Godrnjanje je nalezljivo, zato pred njim vedno znova svari papež Frančišek, ki je povedal, da je 'godrnjanje naš vsakdanji kruh na osebni, družinski, župnijski, škofijski in družbeni ravni ..., namesto da bi se pogovarjali ali poskušali rešiti konfliktno situacijo, raje godrnjamo'. Najbrž nam posameznih primerov ni treba navajati, ker jih poznamo več kot dovolj tako v osebnem kot tudi družbenem in političnem življenju.«
»Kako se ne bi veselili ob spoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje in smrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero je udarjal človek na poti svojega življenja – smrt?«
»Ni torej tisti Nietzschejev bog, mrtev bog, ki ga ni v našem življenju in naših vsakdanjih opravilih. Ne, naš Bog je živ in želi biti naš sopotnik ter nam prinesti tisti mir, ki ga svet ne more dati.«
»Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester.«
»Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.«
»V najtežjih časih so dozoreli najplemenitejši ljudje. Naj to velja tudi za nas. Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi te tedne in mesece postali boljši ljudje, da bomo prišli ven.«
»Ne smemo pa širiti izolacije srca, nikogar ne smemo izključiti, metati ven, iskati krivcev, temveč spoznati, da smo bratje in sestre.«