»Preštevilni so se v tem neusmiljenem času poslovili v globoki in boleči osamljenosti, brez zadnjega, nežnega dotika in grenkih solz slovesa njihovih svojcev. Slovo brez pozdrava boli oba. Pri tistem, ki ostane, pusti globoko, nikoli zaceljeno rano.«
»Čez leta, ko se bomo tega časa epidemije spominjali z vednostjo, ki bo drugačna od današnje, bo ta vrba mogočno drevo tisočerih spominov. Takrat bo govorila o negotovosti spopadanja z neznanim, ki ji je bilo v zgodovini malo enakih. O tem, kako je hudournik bolezni, ki ne priznava meja, ljudem pokazal, kaj je v življenju v resnici pomembno – sočutje in človečnost.«
»Pokojnim ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine, zdravstveni delavci ne potrebujejo plitvih besed. Lahko pa smo z njimi, lahko iskreno živimo zavest istega čolna in pokojnim poklonimo spomin, verni pa tudi molitev zanje, žalujočim lahko pokažemo bližino in sočutje, zdravstvenim delavcem lahko izrazimo hvaležnost.«
»Ne! Osvobodil nas je ... Osvobodil nas je, da bi mogli tudi v tem času, v katerem zaradi virusa doživljamo omejitve, v njegovi svobodi odkrivati poti in načine, kako živeti ljubezen.«
»Zelo verjetno se bo v prihodnjih dneh število oseb na intenzivni negi, tudi če bodo ukrepi prijeli, v vmesnem obdobju še povečevalo in bomo imeli 1000 bolnikov, ki nujno potrebujejo bolnišnično zdravljenje zaradi ene same diagnoze, ene bolezni.«