»Godrnjanje je nalezljivo, zato pred njim vedno znova svari papež Frančišek, ki je povedal, da je 'godrnjanje naš vsakdanji kruh na osebni, družinski, župnijski, škofijski in družbeni ravni ..., namesto da bi se pogovarjali ali poskušali rešiti konfliktno situacijo, raje godrnjamo'. Najbrž nam posameznih primerov ni treba navajati, ker jih poznamo več kot dovolj tako v osebnem kot tudi družbenem in političnem življenju.«
»Kako se ne bi veselili ob spoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje in smrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero je udarjal človek na poti svojega življenja – smrt?«
»Ni torej tisti Nietzschejev bog, mrtev bog, ki ga ni v našem življenju in naših vsakdanjih opravilih. Ne, naš Bog je živ in želi biti naš sopotnik ter nam prinesti tisti mir, ki ga svet ne more dati.«
»Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester.«
»Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.«
»V najtežjih časih so dozoreli najplemenitejši ljudje. Naj to velja tudi za nas. Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi te tedne in mesece postali boljši ljudje, da bomo prišli ven.«
»Ne smemo pa širiti izolacije srca, nikogar ne smemo izključiti, metati ven, iskati krivcev, temveč spoznati, da smo bratje in sestre.«
»Stanko Premrl je razumel preroško in brezčasno sporočilo Prešernovih stihov, zato jih je požlahtnil z melodijo, ki so jo kmalu po prvi predstavitvi sprejeli medse in za svojo vse Slovenke in Slovenci.«
»Prešernov genij je pripravil besede, Premrlov talent pa je tem besedam dodal melodijo, ki smo jo prepevali kot hvalnico trti, prijateljstvu, slovenstvu, pa tudi svobodi in bratstvu med vsemi narodi.«
»Prešernu je uspelo v Zdravljici ujeti slovenski značaj in naše čutenje, a svoj pravi smisel in pomen dobi Zdravljica le v Premrlovi zborovski uglasbitvi, ki poudarja in utrjuje pesnikovo sporočilo, ogreva srca državljanov, jih povezuje in jih navdušuje ter šele tako postaja ključni simbolni element naše državnosti.«
»Vsak škof je pri svojem delu in odločanju svoboden, zato ne more biti suženj vseh mogočih mnenj in zahtev, tudi če so predstavljene kot še tako 'svete' ali 'pravične'; vsak škof je omejen s svojim zdravjem, časom, svojimi močnimi in šibkimi točkami. Ker je samo človek, ne more delati čudežev. Tako nadškof Zore kot vsi škofje, sem prepričan, da delamo po svojih najboljših močeh in z najboljšim namenom.«
»Iz lastnih izkušenj vem, da ti postopki trajajo zelo dolgo in je pri tem treba upoštevati strokovne službe. Zato je popolnoma razumljivo, da se tudi v ljubljanski nadškofiji ne morejo rešiti vsi primeri kar čez noč.«