»Zelo mi je bil všeč humor serije Simpsonovi, ker je bil zelo pogumen in necenzuriran. Tudi jaz sem si želela v življenju delovati tako pogumno in necenzurirano.«
»Ko mi je producent pokazal elektronsko sporočilo, kjer je pisalo, da je film nominiran za evropsko filmsko nagrado, mi je šlo na jok. To je nekaj, kar sem si tiho želela že od same premiere filma. Zaradi tega uspeha bo film Babičino seksualno življenje videlo še več ljudi in to je največje darilo za nas, ustvarjalce filma in tudi za vse ženske, ki so v preteklosti, in ki še danes v podrejenem položaju trpijo v nasilnih odnosih.«
»Babičino seksualno življenje prinaša zgodbe žensk s slovenskega podeželja, ki so s svojo univerzalnostjo in avtorsko kakovostjo najprej ustvarile pogoje za uspešno koprodukcijo s Francijo.«
»Uvrstitev kratkega filma Babičino seksualno življenje med kandidate za 'evropskega filmskega oskarja' je izjemen uspeh tako za ustvarjalce kot za celoten slovenski filmski prostor. Dobili smo jasno potrditev, da slovenski film sodi v sam vrh evropske kinematografije.«
»To je film o tem, kako jemljemo preteklo trpljenje za naše sedanje svoboščine za nekaj samo po sebi umevnega, ne da bi upoštevali bolečino, ki smo jo prestali. Animacija vsebuje dinamično energijo, ki deluje, kot da usmerja nasilje nad subjektom v risbo na zaslonu. V svoji igrivi in povezljivi predstavitvi je zelo učinkovita ilustracija generacijske travme.«
»Grand prix podeljujemo zgodbi z močno simbolno predstavnostjo, ki ponuja vidnost neizpovedani brutalni resnici o nasilju nad ženskami za domačim pragom. Film daje glas tistim, ki redko delijo svojo bolečino – pripadnicam starejše generacije, ki so pogumno spregovorile o svojih osebnih izkušnjah.«
»Babičino seksualno življenje, kratki animirano-dokumentarni film režiserk Urške Djukić in Emilie Pigeard, ki je v zadnjem letu pobral številne nagrade doma in po svetu, nas bo skozi pričevanja naših babic popeljal v zgodovino patriarhalnega zatiranja v 'varnem zavetju' pogosto idealiziranega družinskega okolja.«
»Ne pomeni ne, feministično zakonodajno gledališče, kratki dokumentarec gledališke skupine Madalena-Berlin v režiji EveGlorie Fernández Pérez bo približal triletni proces nastajanja in izvajanja gledališke forumske predstave, s katero se je skupina odzvala na uvajanje Istanbulske konvencije v evropskih državah, predvsem Nemčiji, in tako aktivno prispevala k razumevanju problematike in preprečevanju nasilja nad ženskami.«
»Primer spolne zlorabe, celovečerni dokumentarec režiserke Alison Kuhn pa bo skupaj s petimi ženskami, 'ki so bile – tako kot tudi režiserka – med avdicijo za film spolno zmanipulirane in zlorabljene, postavil v odrsko mizasceno, ki deluje kot protistrup toksične avdicije'.«
»Zaradi dejstva, da so ženske na določenih področjih filmskega ustvarjanja še zmeraj premalo zastopane, je cilj te nagrade ozaveščanje medijev, strokovnjakov in širše javnosti o talentih izjemnih filmskih ustvarjalk.«
»Besede filma, ki prihajajo od daleč in ki so še vedno močno razumne; za njegovo drznost, skromnost, izvirnost in rahločutnost do tematike, ki je prikazana z veliko čustvene teže.«
»Soglasno navdušena nad filmom, ki na čudovit, prepričljiv način vizualizira neko preteklo dobo, polno upanja, zaupanja in vere v svetlo prihodnost, v kateri bo prostor za vse.«
»Ko električni mrk zmoti Rubyjino rutino spanja, jo začnejo strašiti nepovabljene obiskovalke. Da bi lahko spet mirno zaspala, se bo morala z njimi soočiti.«
»Živimo v času, ko je odsotnost empatije v medčloveških odnosih eden najbolj perečih problemov današnjega sveta. (...) Pomembno se mi zdi povedati zgodbo, v kateri polno zaživijo človeški odnosi in kjer se spet vzpostavi občutljivost za drugega kot pomembna vrednota današnje civilizacije.«
»Postaja film iz dneva v dan bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji, kot je bil pred leti, temveč zato, ker smo mi iz dneva v dan vse manj človeški.«
»Pred leti, ko je bil stric še živ, sem ga pogosto hodil obiskovat v dom za upokojence, kjer je živel. S težavo se je spominjal aktualnih dogodkov, po drugi strani pa je živo pripovedoval o dogodkih in podrobnostih, ki so se zgodile pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Drugo posteljo v njegovi sobi je zasedal starec v nenehnem stanju nezavesti. Ganili so me ranljivost teh ljudi, njihovi sporadični nasmehi in otroškost, s katero so dojemali stvari okoli sebe.«