»...pa je v tokratnem romanu po avtorjevih besedah nastala zgodba o tem, kaj se zgodi s takim človekom po desetih letih življenja v nekem prostoru, ki je zaznamovan s travmami, bolečinami, tudi revščino ter razklan na vseh mogočih ravneh.«
»Dela Frljić postmodernistično kolažno palimpsestno odrsko podobo brez besed, dopolnjeno z različno glasbo; gledalca šokira, mu vzbuja gnus ali odpor, neka negativna čustva skratka, ter zahteva premislek, angažma.«
»Vesela sem, da skupaj gradimo prihodnost gledališke umetnosti ter kulture in upam, da bo tudi obdobje začasnega gostovanja na Litostrojski cesti uspešno in polno novih doživetij.«
»Najboljša evropska predstava je naslov naše koprodukcijske predstave, s katero želimo raziskati, kaj je dandanes evropsko gledališče in kaj Evropa, kakšne so naše dolžnosti in odgovornosti tako v javnem gledališču kot tudi na področju umetnosti.«
»Evropo doživljamo kot eno veliko stvar, lahko celo kot našo družino ali kot svojo rodno državo. Zdaj je pravi trenutek, da govorimo o teh stvareh in mi to naredimo na resen, ampak tudi zabaven način.«
»Disleksija pa je po mojem mnenju samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne.«
»Brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva.«
»Še tako lep glas, nas opozarja Pavček, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti.«
»Tukaj si torej ne delimo všečkov, pač pa ljubezen. Zato je v ljubiteljskem gledališču prav vsaka zgodba, pa najsibo tragedija, komedija, historija, pastorala, pastoralna komedija, historična pastorala, predvsem naša skupna Ljubezenska zgodba.«
»Nora tudi 140 let po nastanku v svoji osnovi še vedno aktualna, obenem velja za eno najboljših iger vseh časov in za kronsko besedilo feministične zgodbe v dramah.«
»Če se je družbeni kontekst v primerjavi z obdobjem njenega nastanka premaknil drugam, njen psihološki vidik ostaja še vedno sodoben, je prepričana.«
»Hiperrealistična odrska zasnova Raimunda Orfea Voigta, v kateri se zaton meščanstva, ki se vrti okoli sebe, odraža v vsaki podrobnosti, in psihološko natančna igra ansambla, ki je odlično umeščena v najmanjšo vlogo, sledita gledališki tradiciji, ki je šla nekoliko iz mode.«
»Znanstvenik, ki ga igra Guy Clemens, čigar nezemeljsko obnašanje je izraz zastrupljenega privilegija, in vsi drugi, ki krožijo okoli njega, se razkrijejo kot tragikomični egocentriki, ki so slepi za vse, kar se dogaja okoli njih.«