»Pokrajine teh predmetov ustvarjajo bajeslovne vešče, ki kakor sojenice spremljajo počasno rjavenje protagonistov in tkejo silovito sliko propada neke rodbine, družbe, civilizacije.«
»Pina, Dina in Tina, vsaka od njih nam lahko ponudi svoj pogled na Pasolinija in tudi na tisti zapleteni čas, ki v mnogo elementih spominja na današnjega, ko se znova obujajo duhovi fašizma, pod vprašaj postavljajo človekove pravice in demokratične vrednote, obujajo stari politični konflikti, Evropa pa se je znova znašla v senci vojne.«
»Ali se s pomočjo 'digitalne samoobrambe' lahko upremo zlorabi osebnih podatkov, ali nam, tako kot Winstonu Smithu v Orwellovem svetu, preprosto ni več pomoči?«
»Fokus se tako iz prihajajoče apokalipse, ki ostaja v polju nedefiniranega, a je zagotovo obarvana z distopičnim zeitgeistom današnjega časa, premakne na soočanje s kompleksnimi notranjimi svetovi, namesto v spekulativni futurizem pa zaide v svet sanjskih podob.«
»V turbulentnem obdobju najstništva in zgodnje odraslosti je vsakdanje življenje pogosto obremenjeno z družbenimi in individualnimi pritiski, medtem ko prihajajoči konec dogajanje na odru spremeni v priložnost za tiste skrite želje in najgloblje strahove, ki jih je morda težko izreči kar tako.«
»Zgodba Maruše Krese o tem, kako govoriti o vojni, je zato predvsem zgodba o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja.«
»To pomeni, da nas je bolj kot uradna zgodovina, v kateri so včasih stvari predstavljene zelo črno-belo, tako da zgodovina lahko postane tudi orodje propagande, zanimala intimna zgodovina človeka in družine v vsakdanjem življenju.«
»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«
»Znameniti slovenski režiser Vito Taufer v uprizoritvi JDP-ja s presenetljivo lahkotnostjo in gotovostjo ponuja sodobno in premišljeno tolmačenje niza vprašanj, ki jih razpira ta tragedija. Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«
»Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo. Telesa takrat postanejo rentgenska naprava za komuniciranje onstran besed.«
»Nujno je treba pojasniti, da je bil pomen tega pojma takrat drugačen, kakor je danes, in da je zajemal vse, kar bi moglo škandalizirati Partijo, bodisi objavljanje prepovedanih resnic ali širjenje prostora svobode in premikanje obzorij proti Zahodu, a tudi proti Vzhodu.«
»Zamisel o razumevanju narave in refleksiji družbe skozi metaforo žalovanja za živalmi stoji kot izkušnja, v kateri je povezanost zagotovljena. Tudi glasbena kompozicija izstopa kot poziv k skupnostim in k lepoti, ki ji močna forma postavitve daje navdihujoč medprostor za notranjo refleksijo.«
»Že sam Calderon de la Barca razvije dramski stil, ki ga imenuje konceptizmo. S tem konceptizmom združuje različne nivoje dramatike znotraj enega samega dela, združuje tragično, commedie dell'arte, ljubezenske zgodbe in ostalo.«
»je subjektivizirana zgodovina, kot se je naložila in prekvasila v spominu, intimi, zavesti in telesu ustvarjalca, igralca in performerja, ki misli s telesom in prezenco, ki manipulira z emocijo, ki se zmuzljivo ponuja v identifikacijo in ki ga fascinacija z gledališčem ohranja pri življenju«
»Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven.«