»Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča – že golo naključje mu lahko vzame vse. Ima pa še moč, da reče 'Jaz'. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti.«
»Gre za izjemno zanimivo predstavo, zato ker govori o holokavstu na drugačen način. Ne govori o taboriščih, ampak o spominu na holokavst. Ukvarja se z našimi interpretacijami, s politično korektnostjo. Vesel sem, da sem lahko naredil to predstavo, saj je to drama, ki prinaša nek nov pristop k pripovedovanju zgodovine.«
»Igralec pa, čeprav gre za monoigro, potrebuje režiserja, je dodala in navedla Borchijeve besede, da 'igralec spleza na goro, ki je ne vidi. To goro, njen vrh, vidi šele režiser.'«