Zdaj govori avtorica

»Svojo vagino, v katero počasi vtika travo za travo, cvet za cvetom, dokler ne ustvari razkošne ikebane, ki jo zaključi s prikupno pentljo.«

»A potem so šle svojo pot, vse bolj so postajale način, da skozi pogovor med mravljicami izrazim neko svoje opažanje, mnenje, pomislek, šalo, majhno modrost«

»Že leta jih pišem, med epidemijo sem se z njimi ukvarjala res poglobljeno in nastalo jih je več kot 300. V končni izbor, ki sem ga že oddala, jih je uvrščenih 77. Knjigo ilustrira Tomaž Lavrič in če bo vse po sreči, bo izšla že letos«

»To je zgodba o anatomiji konflikta, ne o krvnem maščevanju.«

»Pomešajo se verski argumenti in argumenti Kanona, ki jih vsaka stran interpretira po svoje.«

»Najbolj sem se bala, da bo film eksotiziran, saj to ni bil moj namen.«

»Seveda, kadar on študira Sveto pismo in razmišlja o teh pregovarjanjih, mora ona skrbeti za družino in jo držati skupaj.«

»Kako zelo sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

»Sodobna umetnost nestrokovni, laični, ljubiteljski javnosti čedalje težje razumljiva.«

»Likovna teorija in strokovna kritika se povprečnemu gledalcu razstav zaradi narave svojih zapisov težje približata.«

»Novinarji in mediji zato opravljamo pomembno vlogo posrednikov, vmesnikov, ki zapleteni svet umetnosti poskušamo 'prevesti' v razumljiv in vsakomur dostopen jezik.«

»Najhrupnejši trenutek v človeku lahko za drugega ostane neopazen.«

»Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja prevedem v specifičen uprizoritveni jezik?«

»tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«

»Ljubimo lahko na globok in temeljit način, ki preoblikuje politični svet, v katerem živimo.«

»In ljubezen gre tudi skozi želodec, saj vsi poznamo ta tisočkrat prežvečeni rek. Zanima me hrana kot taka, zanima me hranjenje; oboje kot medij umetniškega ustvarjanja«

»V otroštvu je življenje celo, nato se le še kruši.«

»Naravnost noter do skrajnih meja«

»Plundro je pobralo čez noč in vrabci so pri zajtrku.«

»Zgodovina se je v največji meri pravzaprav narobe dogodila.«

»Egocentrik sem, ki zna poslušati.«

»Če bi se človek preveč sam sebi smilil, bi se zaprl med štiri stene in si naredil več škode kot koristi. Človek mora naprej, mora poiskati izhode iz težke situacije, mora svoje izkušnje deliti z drugimi.«

»To lahko koristi ljudem, ko zbolijo, ne le za covidom, ampak tudi za kakšno drugo boleznijo.«

»Ob prvi prevezi sem mislila, da bom omedlela, ko sem videla to razmesarjeno in črno roko, pozneje ob prevezah nisem več zmogla pogleda na roko.«

»Knjiga ni sponzorirana od nikogar, zato sem lahko v njej povedala vse, kar mi je ležalo na duši.«

»To je zelo intimna zbirka. Zato so tudi izbrisana vsa imena, vsi kraji, vsi določni pojmi, čas ... V pesniškem kodu, kot ga ima, bi jo namreč preobremenili in jo naredili zasebno. Povzema trenutke, ki jih v takšni ali drugačni obliki doživlja vsak mlad človek. Premišljevanje, kje živeti, zdaj, ko je vse možno in vse odprto; dolžnost, da moraš oditi, ali dolžnost, da moraš ostati, ta odločitev se mi zdi zelo kompleksna, pomembna.«

»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«

»Ker ni treba nikogar več ščititi, upam, da mi bo odpustila, da sem končno prelomila besedo.«

»Videla sem, kako je moja mama obudila moškega od mrtvih.«

»Ti želiš, da impulz za dramo pride od mene? To je vendar tvoja knjiga.«