Zdaj govori igralka

»Zelo dobro se spomnim osnovne šole, morda celo bolj kot srednje. Ker je bila intenzivna, ker sem bila v blokovskem naselju, imela sem veliko prijateljev. Res se mi zdi, da sem imela lepo otroštvo.«

»Torto so nam postregli, rumene rutke smo imeli ...«

»Spomnim se posebnega vznemirjenja, ker sem se veselila tega dne, ker smo vedno govorilil, komaj čakam, da grem v šolo. Spomnim se novih obrazov sošolcev.«

»Vedno sem bila bolj tiha in mirna, sem bolj opazovala, mogoče sem si tudi zaradi tega več zapomnila.«

»Upam, da otroci to še vedno doživljajo, da se še vedno igrajo košarka, nogomet ...«

»Bolj so ostali tisti iz srednje, ker smo si bili bližje kot s sošolci iz osnovne šole.«

»Nagrada donostia je dobila ime po baskovskem poimenovanju španskega obalnega mesta San Sebastian.«

»Nadaljevanje zgodbe o materi in hčerki, ki zamenjata telesi, bo še bolj zabavno in čustveno.«

»Vredna je zaupanja in preizkušena, pa tudi ostra zagovornica pravic žensk in temnopoltih ljudi.«

»Očitno je, kako strah me je. Ta strah ... Ta nemir ... čČasovnica vsega skupaj ... Tudi tako je lahko videti rak.«

»Nisem še opravila z življenjem. Nisem še končala z ljubeznijo. Ni še konec z ustvarjanjem. Upam, da še ni konec spreminjanja stvari na bolje. Nisem še gotova.«

»Ko se ti zgodi nekaj takega, kot je rak, izgubiš vse potrpljenje za dramo. Ne maram, kadar ljudje zapravljajo moj čas. Ne maram negativne nastrojenosti.«

»Tista serija mi je spremenila življenje. Michael Landon je bil tisti, ki mi je rekel: Vedno se moraš postaviti zase. Nikoli ne smeš pustiti, da bi hodili po tebi. Biti moraš močna ženska.«

»Vsak član moje družine bolnikov z rakom ve, da bo naslednjih pet let odločilnih. Kar naprej se dogaja, da se bolezen vrne.«

»Vsako muinuto. Vsako sekundo.«

»Ja, imam določen sloves. Sem si ga zaslužila? Ja, sem. Ampak po nekaj časa se skušaš tega slovesa otresti, ker si pač zdaj drugačna oseba.«

»Definitivno pridejo nevi, ko se sprašujem: 'Zakaj jaz?' Ampak potem si rečem: 'Zakaj ne jaz? Kdo drug pa?'«

»Očitno je, kako strah me je. Ta strah ... Ta nemir ... Časovnica vsega skupaj ... Tudi tako je lahko videti rak.«

»Je vse lepo? NE, ampak je pa iskreno in upam, da bomo, ker to delim, vsi bolj ozaveščeni in informirani o tem, kakšen je rak v resnici.«

»Res se moraš zazreti globoko vase, da se spopadeš z rakom, in takrat najdeš vse, kar si prej globoko zakopala. In odkriješ tudi čudovite stvari. Odkriješ ranljivost, na novo odkriješ svojo vero v ljudi, odkriješ odpuščanje.«

»Kuhamo, da bi nahranili ljudi.«

»Komaj čakam, da vidim Kevina nazaj na delu. On je genij. Je tako eleganten in zabaven, prizanesljiv do napak in ve več o naši obrti, kot bo večina od nas kadar koli vedela.«

»No, to zadnje seveda ni slaba stvar.«

»Čas je, da nehamo razgrinjati rdečo preprogo za tiste, ki zlorabljajo«

»Zares sem vesela, da sem se vrnila v lokal.«

»Film, jasno! Dajte no, to je pa ja samoumevno!«

»Lik, ki ga igram mi je blizu, saj igram igralko Vesno Potočnik, ki se potem znajde v celem tem vrvežu umorov in prijemu Inšpektorja Vrenka.«

»Nabito polna dvorana, ne samo da je dihala s filmom, ampak se je smejala skupaj z njim. Včasih na glas, včasih pa prav pridušeno, kot da bi v smehu gledalci hoteli izbrisati svojo identifikacijo z zgodbo. In na trenutke je dvorana bučala v nadidentifikaciji. Dbest.«

»Svojega dela predstave smo se lotile z raziskovanjem teme na poldokumentaren način, z oblikovanjem lastnega izkustva in opažanj v monologe in scene, prepletene z besedilom Katje Gorečan. Ukvarjale smo se z občutki, ki jih je velikokrat težko opisati, si jih priznati, še težje izreči.«

»Tako dobro se je vrniti!«