»Gre za eksperimentalno igro, v kateri misli, občutki, dogodki in odnosi sobivajo na različnih ravneh zavesti. Igralec Tadej Pišek je kompleksno, poetično zgodbo o razpadu družinskih odnosov predstavil z redko videno lahkotnostjo, k čemur je prispevala koreografija Mojce Špik in Inana Du Swamija. Krik proti izključenosti in obsojanju drugačnih je odmeval še dolgo po koncu predstave.«
»Tako se prava zgodba dogaja drugje, v spominih oseb, ki jih drobci asociativnega toka misli naplavijo na površje (...)«
»Gorica je potovanje skozi čas, skozi vojne, skozi države, je zgodba o identiteti, pripadnosti, boju za medčloveško spravo, ki napram absurdnim političnim dejanjem skozi 20. stoletje do danes predstavlja resnično, otipljivo življenje«
»Je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam«
»Skozi cinično osladno rožnato prizmo 'spoznamo groteskno prenarejanje samooklicane ljubljanske meščanske elite, poskus ugajanja dekleta s periferije pa je še zadnji krik po pozornosti, preden se odločno vrne v pristno bukoličnost slovenskega podeželja.'«
»Odličen scenarij, lepa pripoved, ki daje misliti, brez nepotrebnega moraliziranja. Odlična kombinacija med lokalnimi ljudmi in njihovim znanjem ter znanstvenim pristopom. Ustvarjalcem je uspelo najti odličen primer za vsesplošne težave človeštva. Film daje gledalcu ob koncu občutek, da je v Mongoliji že bil.«
»Štrli iz vrste, svobodno izrabi prostor ploskega belega platna. Zgodbo pripoveduje z domiselno uporabo metaforike ter izrazno in učinkovito risbo, ki prikazuje rutinske premike, dokler ti ne postanejo mučni.«
»Gre za iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo.«
»Njena 'neomajna zavezanost človečnosti ne le rešuje življenja, temveč tudi ohranja zavedanje v javnosti, evropskih institucijah in nacionalnih vladah o realnosti humanitarnih kriz v Sredozemskem morju.'«
»Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano.«