»Povrhu vpeljuje izjemno precizno, 'dvosmerno' kompozicijo verza, ki bralca popelje v izrazito odprt tekst, v katerem sta njegovi domačnost in gotovost hipoma 'razseljeni'.«
»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«
»Je praznik ustvarjalnosti, bogata, nebrzdana paleta brezmejnih – tako hudomušnih kot melanholičnih – pesniških podob iz različnih časov, koncev in krajev, mojstrsko ujetih v jambske štirivrstičnice.«
»Gre za eno izmed tistih redkih vrst 'objektivistične' poezije, ki takoj osvojijo s svojo jezikovno svežino, drznostjo in prodornostjo – predvsem pa s humorjem.«
»Zato lirske izjave te knjige niso vezane zgolj na enkratno preteklo življenjsko izkušnjo niti niso tipične le za čas prvih feministk, ki so, kot je zapisano v pesmi, hotele le 'predramiti sanje v vsaki ženski'. V vsakem moškem', temveč pesnica s sodobno pesniško formo in jezikom pogosto izraža lastno stališče, stališče današnje sodobne ženske in ustvarjalke.«
»Izpolnjuje vse pogoje za vrhunski žanrski film. Je neizprosen. Je domiseln. Nudi močne like in odlično igro. Ima imenitne posebne učinke. Je relevanten za svet, v katerem živimo. Je dobro režiran in lepo posnet.«
»Predstavi svojo tematiko na najboljši možen način, z doživetimi pričevanji protagonistov – mnogih najbolj znanih imen ameriške punkovske in postpunkovske alternative, ki brez dlake na jeziku kritično in samokritično secirajo sebe in sceno, njene vzpone in padce pod pritiskom monetarnih siren profitarske glasbene industrije po eksploziji Nirvane, s končnim sporočilom: glasbo je treba ustvarjati zaradi nje same in v zvestobi samim sebi.«
»Morda se zdi, da smo priča protagonistkinemu žalovanju ob smrti bližnje sorodnice, a ton filma se kaj kmalu spremeni. Priča smo bliskoviti preobrazbi iz obupa v ljubosumje in sovraštvo, ki se bo stopnjevalo do silovitega izbruha maščevalne jeze.«
»Če živiš v odročnem kotičku španskega podeželja, moraš za razvedrilo poskrbeti sam. To je srž kratkega filma, ki napetost stopnjuje s poigravanjem z gledalčevimi pričakovanji, ob čemer se močno naslanja na španske žanrske trope.«
»V prijavljenih delih je viden subtilen odnos do različnih materialov in poglobljeno proučevanje različnih kiparskih tehnik. V svojem delu umetnica nagovarja koncepte, ki zadevajo širša družbena vprašanja, zgodovino, lingvistiko in botaniko«
»Tradicionalni merilec časa je danes že skoraj element odsotnosti: če smo se jo odvadili nositi na zapestju in namesto tega vklopili alarm na mobitelu, ki nas opomni, kdaj naj nehamo delati.«
»Nič od tega ne velja za uro, ki jo opisuje Miljana Cunta. V pesem namreč vnaša zgodovino, ki na osebni ravni priča o prehajanju človeka in prednikov, na ravni družbenega konteksta pa tudi o spremembi družbenega sistema ter skupaj z njim človekovega odnosa do lastne eksistence.«
»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«
»Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo.«
»Poleg zanimive metaforike in izčiščenega sloga roman ponudi poglobljeni uvid v izjemno travmatično izkušnjo – pogosto je v mladinski književnosti tabu že smrt, za samomor pa velja to še bolj.«