»Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna.«
»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«
»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«
»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«
»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«
»Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.«
»Izgubili smo eno vodilnih pisateljic našega časa. Predana in pogumna, ki je zapisovala našo sodobno zgodovino s progresivnega vidika. Tvoj spomin, tvoje delo bo vedno z nami, Almudena Grandes.«