»Pričakovanje in upanje adventnega časa zaznamuje vijoličasta, nato zasveti v praznični božični belini, se zresni v odpovedi in pokori vijoličastega postnega časa, ki pordeči ob kraljevski cvetni nedelji in krvavem velikem petku. Potem spet zablesti v belini in zlati slovesnosti velikonočnega praznika, ki ga raztegnemo na štirideset dni do vnebohoda, po desetih dneh pa dočakamo binkošti s prihodom Svetega Duha, ki se prikaže v rdečih plamenih. Čas med letom, ki ga obhajamo v zeleni barvi, je barva spokojnosti, umirjenosti, razgiba belina praznikov in rdečina svetnikov – mučencev. Za Marijine praznike uporabimo tudi njeno barvo, ki je sinja, modra. Rajnih se spominjamo v žalni črni, ki jo je pokoncilska zavzetost pretirano prekrila z vijoličasto, a se črna marsikje spet uveljavlja. Dve nedelji na leto sta obarvani rožnato, to sta tretja adventna in četrta postna nedelja. Napovedujeta skorajšnji konec adventa oz. posta in se že veselita bližajočih se praznikov, sta nedelji veselja. Vsaka barva ima svoj značaj, svoje sporočilo; pomagajo nam, da se lažje približamo skrivnosti praznika ali dogodka, ki ga obhajamo.«
»Prvi vtis, ko stopiš pred ornat, je veliko iznenadenje, ki se prelije v očaranje in sam po sebi, se ti prikrade na obraz odlesk veselja. Za nas, ki smo bili vajeni že dolga desetletja pri službi božji samih tovarniških izdelkov in se je le tu in tam izpred oltarja nasmehnilo bolj še ročno delo, je ta ornat dogodek, ki ga mora zgodovinar umetnega veziljstva v Slovencih vidno podčrtati. Prepričani smo, da mora ta ornat odločilno vplivati na nabavo cerkvenih parametrov, in da si bo vsaka naša cerkev, ki bo le zmogla, skušala oskrbeti nekaj tako pristnega in našega, kar bo vsaj za slovesne praznike izpodrinilo stroj in tovarno. Strokovno oceno prepuščamo strokovnjakom, mi hočemo le opozoriti javnost, da nihče ne zamudi prilike in si ne ogleda te lepote.«
»Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah, kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem o pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih pa tudi večnih vprašanj o družbi, medosebnih odnosih in drugem.«
»Moja glavna okupacija so bila razmišljanja o dvojnosti, o tem, ali je svet pred nami res berljiv samo na en način ali ga z načinom predstavitve lahko spremenimo na vizualni in s tem na čustveni ravni.«
»Za slikarko so linije kot ljudje, vsaka je drugačna, vsaka s svojim značajem in druženjem: ljudi ne more spreminjati, lahko pa to naredi s svojimi linijami, v lastnem likovnem nagovoru.«
