Ključna beseda: drama

»sebe vidi kot prevodnik«

»Zeller na stilno prepoznaven in izpiljeno minimalističen način, s skopimi, a enigmatično dvoumnimi stavki v tekočem dialogu, predvsem pa z neprestanim spreminjanjem perspektive izrekanja 'objektivne resnice' razgrinja pred gledalci čustveno izvotljene odnose v družini.«

»Avtor se spretno poigrava z realnostjo izrečenega, ki jo gledalec po koščkih sestavlja iz prizora v prizor skozi labirint mamine stiske.«

»Režiser je besedilo označil za črno farso, ki 'prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev'.«

»Besedilo, ki je nastalo, je nekaj popolnoma drugega. Označila ga je kot 'provokativno, zahtevno in inovativno'.«

»#punceinpolpunce so 'poskus upora proti tradicionalizmu in antiintelektualizmu, nekakšna aristofanovska utopija, ki verjame v nenasilne spremembe, tudi v gledališču'.«

»Zdelo se mi je, da živimo v času, v katerem vsi govorijo naenkrat. In vsi imajo prav. To je kakofonija, v kateri nihče več ne sliši drugega.«

»Zanimivo je, da smo vse čutile potrebo po humorju. Da smo se nenehno spogledovale z absurdom.«

»Uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa.«

»A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale.«

»Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti.«

»Najhuje je to, kar pride potem.«

»Bolj pomembno se mi zdi, da uprizoritev najde pot Orwellove ironije, satire – torej igranja s fenomeni in operiranja s humorjem.«

»Že odkar smo začeli delati, se mi namreč plete po glavi, da je Orwellovo pisanje v natančnosti svojih predikcij ob koncu 20. stoletja delovalo kot tragična distopija, danes pa je farsa, groteska in v tem v praksi potrjuje Marxovo teorijo.«

»To je žlahtna komedija, inteligentna, bravurozna, ki izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljanska, hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti.«

»Durang v to igro uvaja celo vrsto gledaliških referenc, ne le na Čehova, temveč tudi na nekatere druge pomembne elemente gledališke tradicije, ki jih uporablja s tako lahkoto in iznajdljivostjo, da tudi tisti, ki ne poznajo preveč Čehovih dram Tri sestre, Striček Vanja ter Utva, iz katerih Durang vzame ključne trenutke za svojo dramo, lahko brez problema uživajo v tem besedilu.«

»Duhovitost je izraz duha in inteligence.«

»Ne delam jih toliko, kot bi si želel, ker jih je v sodobni literarni produkciji izjemno težko najti, zato se pogosto vračam k stari, dobri klasiki.«

»Zelo cenim ljudi z zmožnostjo samoironije, zato mi je še posebej všeč črni humor ali groteska.«

»Praviloma je ravno to predimenzionirano vohalo simboliziralo telesno neprivlačnost, zaradi katere se naslovni junak boji izpovedati svoja čustva ljubljeni dami.«

»V novi različici, ki je priredba off-broadwayskega muzikala, tega atributa ni, Cyranoja pa igra 52-letni Peter Dinklage, prvič v glavni vlogi romantičnega junaka.«

»To je svet, v katerem smo se po več kot dvajsetih letih od nastanka Ravenhillove drame znašli tudi mi.«

»Svet, v katerem za preživetje sklepamo tudi posle s hudičem in pozabljamo na sočutje, ljubezen, moralo ... Mladi človek se torej lahko asimilira v apatični svet ali pa izbere eskapizem, pri čemer ostaja odprto vprašanje, katera izbira je manjše zlo – do samega sebe, do sočloveka, do družbe?«

»Kot se je nehvaležno lotiti projekta, ki je nekako poslovilno delo nekoga, pa me je v bistvu na neki način to postavilo kot režiserja v udoben položaj. Že na začetku je bilo zelo jasno, da ne gre za moj avtorski projekt, ampak da je to prevsem Markova predstava.«

»Na neki način smo skozi ta študij resnično postali neke vrste družina, kar je sicer vedno želja ustvarjalcev, ni pa to običajno.«

»Ta komedija pripada bolj igralcem kot pa režiserjem.«

»V resnici je predana v roke igralcem.«

»Kot zveri brezkompromisno spopadejo z izjemno bogatim materialom.«

»Redko se zgodi, da avtor po scenariju za film napiše še dramo.«

»Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzlom Washingtonom na čelu.«