»Levin v njem preko specifičnega humorja, brutalnega in hkrati nežnega, namiguje na to, da je vsak, ko se znajde pred neko informacijo oziroma dejstvom, v stanju pobegniti.«
»Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča – že golo naključje mu lahko vzame vse. Ima pa še moč, da reče 'Jaz'. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti.«
»Nova drama Turingov stroj, ki na prvovrsten način povzema zgodbo o Turingu in o tem, kako je v drugi svetovni vojni dešifriral nemški kodirni sistem Enigma...«
»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«
»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«
»Za to delo smo se odločili zato, ker odpira tri teme, ki so v tem času izjemno pomembne, da se jih izpostavi. Prva je ljubezen, ljubezen kot gonilna, a tudi destruktivna sila, druga je avtoritativnost, predvsem avtoritativnost staršev do svojih otrok, tretja tema pa je upor, upor mladih, upor proti sistemu.«
»V ospredje povesti Jurčič postavi Smrekarja, 'zastopnika novčne', človeka, ki ga po Frommu lahko označimo kot predstavnika zahodne družbe, v kateri pohlep po denarju, slavi in moči postaja prevladujoče zanimanje v življenju. Na drugo stran postavi še enega znanega moža, pravdarja in mešetarja Brašnarja, nekdaj najpremožnejšega 'duševnega zastopnika', ki je bojeval pravde, a v borbeni samovšečni vnemi vse, kar je ustvaril, zapil in nazadnje izgubil. Njuna potomca zavedajoč, da je poleg 'imeti' treba tudi 'biti', s svojimi odločitvami stopata proti vrhovnemu mlinu moči, pozicije in avtoritete.«
»Želela sem si umestiti predstavo v metaforičen prostor, da pride do izraza Jurčičeva univerzalnost. Pri njem me pretresa prav to, da se v 140 letih ni pravzaprav nič spremenilo. Še vedno imamo avtoriteto staršev, še vedno se mladi upirajo znotraj nekega sistema, še vedno se borimo za ljubezen, še vedno so pomembni status, denar in mreža.«
»Med najraznovrstnejšimi teksti tuje in domače dramske tvornosti, ki se v svojem prizadevanju po čim drznejšem avantgardizmu često zapreda v meglo hermetične nedostopnosti, je našel Lojze Filipič z zanesljivo roko razgledanega poznavalca vrsto del, ki po svoji komunikativnosti privabljajo še vedno novo občinstvo v gledališče.«