»Se zgodi, sprejmeš, poskušaš predihati in vzameš iz tega največ, kar lahko. In se mi zdi, da nam je uspelo, povezali smo se, rekli smo si: 'Prav, nimamo veliko priložnosti, da preživimo na primer Ianov rojstni dan skupaj ali pa maškare, ki so bile zdaj. Smo se potrudili, da smo doživeli te trenutke, in smo hvaležni, ker smo lahko skupaj, čeprav je ta poškodba ... Ampak dobro ... Veliko pozitivnega smo se iz tega naučili in verjamem, da bo Anže prišel nazaj še veliko bolje pripravljen, kot je bil prej, ker dela in se izpopolnjuje tudi na področjih, za katera prej ni bilo veliko časa, tako da res ne vidim ničesar slabega.«
»Morate vedeti, da ne gre samo za športni vidik, ampak vse stvari, ki se zraven delajo. Preprosto je to proces, poškodba, kar koli. Treba je stopiti dva koraka nazaj, pogledati širšo sliko, to, kar meni ne uspeva, sploh ne, imam kar velike težave s tem. Ampak imam zato najboljšo podporo: Nastjo in terapevtko Meto.«
»On vedno reče, da je mož in očka, kar je res, to sta v bistvu njegovi vlogi, ki ga prevzameta takrat, ko ne skače. Moram reči, da se sploh v zadnjem obdobju potrudi, da obe vlogi kakovostno oddela. Tudi on sam zelo dobro ve, kdo je, ko nima gor smuči in čelade.«
»Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih.«
»Moja mama se je poročila z očetovo fotografijo v Teheranu. Študiral je radiologijo v Švici, in da je mati lahko prišla živeti k njemu, je bila poroka obvezna. Za mojo mamo in njeno versko naravo je bilo življenje v Evropi izziv. Greh je bil povsod. Moj oče je izhajal iz liberalne in sekularne družine. Bil je ljubitelj kulture, likovne umetnosti, klasične glasbe. Moja mama nikoli ni razumela, kako je lahko na primer cenil sliko, ki prikazuje gola telesa.«
»Za deklico je bilo to težko in boleče. Ko se je razvijala moja identiteta, sem nosila oba v sebi. Še vedno ju, do danes. Sem rezultat iranskega boja med tradicijo in modernizacijo.«
»Post nas uči skromnosti in osvobaja občutka egoizma in ošabnosti. Spodbuja nas k predanosti in skesanosti ter tako krepi naše verovanje in prepričanje. Post človeka uči potrpežljivosti, kar je najboljši način za odrekanje slabim navadam, strastem in slabim dejanjem.«
»Družina v otroštvu vsakemu posamezniku ponuja ljubezen in samozavest, v zrelih letih pa tolažbo in podporo. Ni kariere ali dobička, ki bi lahko nadomestila varnost in toplino družinskega doma. Ni boljšega na tem svetu kot odgovorno in uspešno očetovstvo in materinstvo. Vrednot, kot sta solidarnost in dobrodelnost, brez katerih ne more obstati niti ena družba, se naučimo v družini. Zaradi številnih izzivov, pred katerimi se nahaja današnja družina, je mesec ramazan priložnost za krepitev medsebojnih odnosov, obuditev vrednot solidarnosti, dobrodelnosti, medsebojnega razumevanja, ljubezni in spoštovanja.«