»Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.«
»Ob tem škofje spominjamo, da je sama umetna oploditev zelo problematična z etičnega vidika, saj se pri teh postopkih ustvarja veliko zarodkov, od katerih velika večina ne preživi oziroma doživi rojstva.«
»Zakon o delovnih razmerjih izrecno prepoveduje, da na razgovoru za zaposlitev sprašuješ kandidata glede njegovega družinskega stanja oziroma načrtovanja družine, tako da je to nezakonita praksa. Pozivam vse delodajalce, da se tega držijo.«
»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«
»Kot Sevničan, Slovenec sem ponosen, da je gospa ponovno prva dama, ravno tako pa sem ponosen, da sin Barron govori slovensko in da razume slovensko, kar nam je lahko vsem Slovencem v ponos, tako da čestitam za ta dosežek.«
»kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«
»Ker se cikel gledaliških esejev Takorekoč giblje med teoretskim in literarnim, med intimnim in javnim, med osebnim in skupnostnim, sem se v svojem eseju odločila razpreti temo pripadnosti in s tem povezane želje po domu, po varnosti.«
»Kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«