»Pesnik Henry Wadsworth Longfellow je glasbo opisal kot univerzalni jezik človeštva. Razumemo ga vsi, če le odpremo svoje srce in prisluhnemo, kaj nam sporoča. Globoko v sebi verjamem, da nam prinaša sporočila miru, ljubezni in sožitja.«
»Med izvajanjem glasbe je najvažnejše, da se poslušamo – poslušanje, to je najpomembnejša stvar v glasbi, a močno verjamem, da je to tudi najpomembnejša stvar v življenju vsakega izmed nas.«
»Razumem, da je ogromno informacij, ampak veliko narediš že, če spoznaš 5 ali 10 ljudi, s katerimi boš imel desetminutni pogovor. V tej sceni imajo vsi zelo podobne težave. Eni iščejo oder, drugi iščejo nastopajočega. Če se povežeš v pravem trenutku, je to zmaga za vse.«
»Ne zanima me oklepanje preteklosti. (...) Ker je ne morem spremeniti. Če tega ne morem spremeniti, ne želim preživljati časa tam. Rad preživljam čas v sedanjosti, ker lahko tam ustvarim nekaj novega, v preteklosti pa ne morem.«
»Imamo toliko pesnic in pesnikov, ki si sami izdajajo zbirke, in toliko dobrih glasbenic in glasbenikov, ki ne znajo pisati besedil – vsa Slovenija bi profitirala, če bi oboji pomolili nosove iz svojih sobic in se začeli 'parčkati'.«
»Iz New Yorka smo se preselili tik pred pandemijo in plačevali približno 21.000 dolarjev na mesec. To, kar plačujemo zdaj, je neverjeten prihranek za ohranjanje zbirke pri življenju.«