»Pot domov sem napisal iz jeze, ko sem prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo.«
»Primerjave med menoj in njo – no, najbrž gre za pričesko, kajne? Če sem iskrena, mi ljudje že 20 let govorijo, da sem malce podobna Blanchett. Sem pa prepričana, da se njej niti ne sanja, da jaz obstajam.«
»Medijski cirkus je bil neverjeten. Vse to sem morala odriniti od sebe, morala sem se rešiti, če hočete, s tem, da sem se osredotočila na spoznavanje glasbenikov ali pa na to, kako hočem dirigirati delček določene simfonije.«
»To nima popolnoma nobene vloge pri mojem delu. Ko stojiš pred orkestrom, te zanima eno samo vprašanje: 'Funkcionira ali ne?' Od tega je odvisno dirigentovo življenje.«
»Od poletja dalje, ko so potekala snemanja desetih izbranih skladb Festivala slovenskega šansona, se vsako jutro zbudim z eno od njih melodij na svojih ustih in z eno od njih besedil v glavi. Izzivi dneva postanejo lahkotnejši, zagate pa se razrešijo same s pomočjo brezčasnih resnic in napevov, za katere si želim, da bi postali večni.«
»letošnji festival skozi oblikovanje, filozofijo in glasbo prevpraševal 'normalnost' našega časa, ki ga zaznamujejo podnebne spremembe, vojna v Ukrajini, gospodarske in različne druge krize po svetu«
»Vedno se rad vračam v Ljubljano – v mesto, v katerem našo glasbo sprejemate z odprtimi rokami in z veliko navdušenja. Veselimo se, da bomo ob tokratnem obisku znova videli stare prijatelje in spoznali nove.«
»Bistvo pesmi ostaja, z vsem drugim pa se lahko igraš in skladbo narediš za svojo na avtentičen način. Ne zanima me posnemanje, biti papagaj. Nisem kakor imitatorji Elvisa, ne želim biti Bob Dylan. No, mogoče si, a vem, da nisem.«