»To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek.«
»Rada uporabljam humor in ironijo kot literarni sredstvi. Želela sem dati satiričen naslov, ker pišem o ženskah, ki se ne počutijo ravno kot prvakinje. V življenju jim gre vse narobe, ampak v resnici so zame prvakinje – in sicer zato, ker kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne dopustijo, da jih težave usodno zlomijo. Poskušajo ostati dobre osebe in navigirati odraslo življenje v neki zelo nezavidljivi situaciji, zato se mi zdi, da naslov romana lahko vzamemo precej dobesedno.«
»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«
