»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«
»Njegove pokrajine so na prvi pogled univerzalne, morda se celo zdijo idilične, ko se sliki približamo in dobesedno vstopimo vanjo ter začnemo opažati mizansceno, pa nas avtor usmeri v globljo in drugačno intimno refleksijo.«
»Ob tem, ko vame prihajajo podatki, ki se kot nekakšen (računalniški) virus vseskozi podvajajo in množijo, se razmnožujejo in fantazmagorično občujejo, da zagotovijo želeno produkcijo, reprodukcijo svojemu gospodarju.«
»S svežo, sodobno likovno govorico je ustvaril osupljiv dialog med barvno materijo oziroma slikarsko površino in iluzijo tridimenzionalnega prostora. V iluziji prostora, ki ga raziskuje, boste srečali živopisne izmišljene slikarske skulpture in nežne krajine.«