»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«
»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«
»Razstavljeni artefakti se med permanentno preobrazbo odvijajo od konceptualnih oblačkov ideološke nevihte z obratnosorazmerno silo in lebdijo v pomenskem vakuumu z absolutno lahkoto. Drget in lesket njihove brezkončne transfiguracije otežuje zamejitve, odtujitve, posplošitve in usmeritve. So, da strategij ni in da nam taktike vzbudijo stud. Lepota je edini kriterij«
»Hibridno delo, nekakšen pravljični roman za odrasle, v katerem avtorica preigrava Perraulta – imenitno, tankočutno, prefinjeno –, je predvsem ljubezenska zgodba, ki se izogne cinizmu, da bi povzdignila včasih težko razločljivo lepoto.«