»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«
»Trenutno smo v norem času in nisem bila prepričana, da je to pravi trenutek za izid te knjige, a nekateri od vas čakate že tako zelo dolgo, da se mi ni zdelo prav, da vas pustim čakati še dlje.«
»Ko smo seznanjeni z navdušujočimi podrobnostmi Edwardove preteklosti in kompleksnostjo njegovega notranjega mišljenja, razumemo, zakaj je to tako temeljna borba njegovega življenja. Kako si lahko dovoli zaljubiti se v Bello, ko ve, da ogroža njeno življenje.«
»Če bi Midnight Sun poskusila napisati zdaj, v trenutnem duševnem stanju, bi vampir James, ki zasleduje Bello, najverjetneje zmagal in vsa družina Cullen bi pomrla, kar se ne bi preveč ujemalo z izvirno zgodbo.«
»Najprej sem nameravala vse objaviti na spletni strani, a sem si premislila iz dveh razlogov. Med njima je najpomembnejši ta, da je Edwardova verzija veliko daljša od Belline, saj pregloboko razmišlja o vsaki stvari.«
»Ker hoče avtorica Privežice res prikazati kot zahojen in zatohel kraj, je večina likov precej stereotipnih, a to deluje njej v prid, saj se zlijejo z vso nesnago kraja in postanejo eno, nekakšna zlovešča gmota, ki bi v pravljicah predstavljala zmaja, ki ga je treba ubiti.«
»Ko je leta 1954 napisala knjigo, je bila že izpiljena avtorica. Uničila je nekaj del, s katerimi ni bila zadovoljna. Tega ni uničila. O svoji zapuščini mi je nekoč rekla: Naredi tako, kot se ti bo zdelo prav.«