»Ravno v teh norih časih na začetku 21. stoletja, v časih grandioznosti, vseh teh velikih besed, velikih slik, vsega tega bleščanja, tega kiča, vsega tega manipulativnega mehanizma celotne družbe liberalnega kapitalizma, v resnici pozabljamo, kdo sploh smo, kaj nas osmišlja, od kod prihajamo in seveda posledično tudi kam gremo.«
»Slikam samo na črna platna, ker lahko prepoznam tople barve – oranžno, rdečo, svetlo zeleno ... Slikam le takrat, ko je svetlo in sončno, ker lahko vidim sence. Ko je temno in sivo, jih ne.«
»Zdi se mi, da ta slika, kolikor je skromna, izraža vse njegove temeljne prvine, le da na slikarski način. Preplet črne in bele je ves čas navzoč, od začetka njegovega ustvarjanja do konca.«
»Njihova uresničitev seveda temelji na spoštovanju žlahtne likovne tradicije, njenega vključevanja v sodobni slikarski izraz, ki pa v ničemer ne zanemarja neposrednih vplivov številnih sodobnih tehnologij, povezanih z vizualno umetnostjo … avtorjeva težnja ostaja najti nekaj izvirnega in avtorsko razpoznavnega ter to deliti z javnostjo na vse dosegljive načine.«
»Vprašanje avtorstva je zelo zapleteno, a če upoštevamo tehnične in zgodovinske dokaze, jo lahko pripišemo vsaj Tizianovi delavnici, kjer je bil proces dela sicer res takšen, da je mojster verjetno naredil le pripravljalne risbe in na koncu dodal nekaj zaključnih potez. Zdaj pa se morajo poznavalci Tizianovega opusa izreči glede slike.«
»Ko sem že začel delati, sem ugotovil, da name podzavestno vpliva Michelangelovo stopnišče Medičejske knjižnice v Firencah. Zbuja natanko takšen občutek, kakršnega iščem sam – kot da bi bili ujeti v sobo, kjer so vsa okna in vrata zaprta, in vse, kar nam preostane, je, da tiščimo glave ob zid.«