Ključna beseda: slovenska literatura

»Na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.«

»Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to?«

»Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture.«

»Imela je srečo, da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«

»Vrhunec je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice.«

»Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo.«

»Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.«

»Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.«

»se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije«

»Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.)«

»Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo.«

»Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino.«

»Več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso.«

»Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ.«

»Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje.«

»O tem sem že razmišljal včasih, ko so potem govorili o konkurenci in mislim, da prvič, ko se bova s kolegom Tadejem kje srečala na kakem literarnem večeru, mu bom poskušal to idejo prodati.«

»Ja, jo je pa Slovenija že našla.«

»Fran Saleški Finžgar je bil vsestransko nadarjen človek, ne samo pisatelj, dramatik in duhovnik, temveč se je lotil praktično vsega.«

»In res je, kamor koli je šel, povsod je za seboj pustil neizbrisne sledi.«

»Finžgar je bil zelo napreden človek, ki mu ni bila mar politika, temveč usoda slovenskega naroda in slovenske pisane besede.«

»Imamo veliko srečo, da je skrbnik Finžgarjeve zapuščene njegov pranečak, etnolog Janez Bogataj, ki nam je pred leti uredil čudovito razstavo, tako da so na ogled mnoge fotografije in nekateri pisateljevi osebni predmeti.«

»Prepričan sem, da smo v bistvu zavezani istim načelom kot nekoč. Ne omejujemo se na generacijo, ideologijo, estetsko usmeritev ali kar koli drugega. Smo pa danes še bolj igrivi kot nekoč, še več eksperimentiramo s starim in novim, še bolj pogumno preizkušamo nove knjižne forme in se še bolj zavzeto ukvarjamo s posebno naravo vsake načrtovane knjige.«

»Humor se zgodi, če se ne zgodi, ga pa ni.«

»Eni izpadejo smešni, eni pa hočejo biti smešni. In tisti, ki hočejo biti smešni, so včasih zelo naporni.«

»Lahko se igram, lahko sem samoironičen, kar je zelo redka lastnost pri nas.«

»Esej kot literarna zvrst mi omogoča ogromno prostora.«

»Lahko vzameš kar koli iz življenja, vse lahko uporabiš in to je fantastično.«

»Samoironija na Slovenskem žal nima veliko prostora, pa bi ga morala imeti, ker to je najbolj zdravilna ironija.«

»da svet nenehno izginja izpred naših oči. Naša kultura je dober primer za to: zdi se, da je vsak dan v poslednjih vzdihljajih.«

»Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev slovenske prestolnice.«