»Prostor spomina oziroma spomin na prostor umetnica zgradi tukaj in zdaj, ko iz predimenzioniranih stolov, prekaterih se pnejo porisane rjuhe, zgradi zavetje, ki ga obda z vsebinsko sicer nerazumljivim pretečim zvokom glasov odraslih.«
»Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.«
»Preštevilni so se v tem neusmiljenem času poslovili v globoki in boleči osamljenosti, brez zadnjega, nežnega dotika in grenkih solz slovesa njihovih svojcev. Slovo brez pozdrava boli oba. Pri tistem, ki ostane, pusti globoko, nikoli zaceljeno rano.«
»Čez leta, ko se bomo tega časa epidemije spominjali z vednostjo, ki bo drugačna od današnje, bo ta vrba mogočno drevo tisočerih spominov. Takrat bo govorila o negotovosti spopadanja z neznanim, ki ji je bilo v zgodovini malo enakih. O tem, kako je hudournik bolezni, ki ne priznava meja, ljudem pokazal, kaj je v življenju v resnici pomembno – sočutje in človečnost.«
»Pokojnim ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine, zdravstveni delavci ne potrebujejo plitvih besed. Lahko pa smo z njimi, lahko iskreno živimo zavest istega čolna in pokojnim poklonimo spomin, verni pa tudi molitev zanje, žalujočim lahko pokažemo bližino in sočutje, zdravstvenim delavcem lahko izrazimo hvaležnost.«
»Na temelju upoštevanja vrednih, nepristranskih in natančnih raziskav danes vemo, da je po Istri, Dalmaciji in Julijski krajini potekalo kruto preganjanje nezaščitenega italijanskega prebivalstva.«