»Prevzela je nadzor nad Whistlerjevimi dnevnimi opravki, vodila njegov atelje in celo urejala prodajo njegovih del.«
»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«
»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«
»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«
»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«
»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«
»Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«
»Ne samo zaradi vrhunske strokovne ravni njegovih stvaritev. Tudi ne samo zaradi uspehov pri občinstvu, ki je bilo očarano nad njegovimi solističnimi nastopi s serijami kratkih mojstrovin, polnih humorja, a tudi grenkih resnic.«
»Kot malokdo je razumel pomen dramaturgije giba in njegove funkcionalnosti znotraj odrskih zakonitosti, soglašajo poznavalci njegovega dela. Postal je svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah, pantomimo in mimo je poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v baletni šoli v Ljubljani in lastnem Studiu za pantomimo.«
»S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika.«
»Všeč mi je, ker je izredno razgibana in je uporabna v veliko različnih kontekstih, zaradi česar jo lahko tudi vsak dan znova spoznavam. Fotoaparat ti odpira številna vrata in ti omogoči, da spoznaš okolja in ljudi, ki jih sicer ne bi. Prek fotografije sem tako spoznal veliko ljudi in številni med njimi so postali moji dobri prijatelji.«
»Fotografija mi predstavlja možnost zajema točno določenega motiva na svojevrsten način in posledično vedno zapiše neko preteklo stanje. V moji praksi fotografija večinoma predstavlja končni produkt množice idej, ki jih želim realizirati in z njimi nekaj sporočiti. Je medij, ki omogoča zelo raznovrstne rezultate in načine uporabe. Predvsem pa se mi fotografija zdi zelo zabavna in dinamična!«
»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«
»Trenutne krize, od podnebnih sprememb do vojnih žarišč, nas pehajo v strah in tesnobo, nelagodje ter občutek duhovne sterilnosti in intelektualne paralize, zato se brez prave orientacije utegnemo mnogokrat znajti v odtujenem svetu.«
»Namesto tega so med različnimi avtorji različnih starosti, likovnih poetik in senzibilnosti vzpostavljene dialoške povezave, zato se posamezna dela enega avtorja pojavljajo v različnih kontekstih in dialogih z deli drugih.«
»Med njima je bila velika darežljivost. Drug z drugim sta se igrala in izzivala. Warhol je dovolil, da so ga Basquiatove intervencije popolnoma prevzele in podredile njegovo delo. Ponekod je težko določiti, kje se začne en umetnik in konča drugi, kot na primer pri monumentalnih, deset metrov dolgih afriških maskah.«
»Konec koncev sta ustvarjala z ramo ob rami, v istem studiu. Njen vpliv je razviden iz Rossettijevih del, ki so nastala v času njenega življenja, še bolj pa iz tistih, ki so nastala po njeni smrti.«
»Festival Transgeneracije poskuša spodbujati različne vidike gledališke ustvarjalnosti, stališča mladih vrednotimo višje kot morebitno približevanje izvedbe profesionalnim standardom. S tem spodbujamo ne le gledališke veščine, temveč tudi zavzetost za gledališče, spoznavanje izraznih možnosti in s tem, če že ne dejavnih ustvarjalcev, vzgajamo vsaj dejavne gledalce.«