»V središču je torej vizualna izkušnja, ki jo v predstavljeni seriji raziskuje predvsem prek dveh vstopnih točk: zrcal, ki jih je vstavil med okvirje fotografij krajin, s katerimi nastajajo ob premikanju gledalca novi odsevi podobe, ki tako nikoli ni ista in statična, ampak ponuja mnoštvo pogledov; obenem pa z zvočnimi posnetki s terena, aranžiranimi v nove kompozicije, ki videno podobo krajine širijo v zvočno.«
»Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega so prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje ... Skozi fotografije teles, postavljenih v naravna okolja, in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.«
»Gre za preplet teh stvari: spomin, podoba, čas in neko to, ki se ustvarja, ko to pletemo. In na neki način je to tudi poklon mojemu očetu, pa slikam Marka Jakšeta in sem jih dala brat očetu, ki je bil analitik vizualnih komunikacij, in je potem bral te Markove slike na en čist svoj način, jaz sem pa njega snemala, in potem je izluščil neke principe in s temi principi smo potem gradili predstavo.«
»Vizionarsko slikarstvo Marka Jakšeta sem uporabila kot vir za pisanje pisma gledalcu iz prihodnosti o tem, od kod prihajamo. Slike sem izročila očetu, analitiku vizualnih komunikacij, da mi jih je bral. Posnela sem njegova razmišljanja o lepoti, ljubezni, podobi, življenju, smrti, svetem in stvarjenju, ki ne pozna konca. Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in moj lastni performativni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo. MEMORIO posvečam Tebi, Oče.«
»To je prostor, kjer se srečujejo kulture, zdaj so prišli tudi voditelji držav, s katerimi intenzivno sodelujemo.«
»Besede, jezik, komunikacija kot taka je že 'psihološka operacija', ki se lahko uporablja za materializacijo, ponavljanje ali reprodukcijo nasilja ali pa dematerializacijo nasilja oziroma travmatičnih vsebin.«
»Lahko ga razumemo tudi hudomušno, saj hranilnik pri večini obstaja le kot spomin na otroštvo, toda v naplavinah življenja taka gesta zadoni bolj alarmantno in izzveni kar baladno.«
»Razstava Napačna ladja tako namiguje na idejo o poskusu pobega človeške vrste s prenasičenega planeta z vsemirskim plovilom, ki potnikom vsaj navidezno omogoča (skoraj) vse potrebno ugodje, ki pritiče sodobnim življenjskim slogom.«
»Hkrati pa z deli aludira na aktualna okoljska nesorazmerja v sodobnem svetu, ko je velika množica divjih živih bitij zaradi razbohotenja človeka kot ultimativne invazivne vrste obsojena na propad in izginotje.«
»Dela na razstavi povezujejo jasne, a med seboj večkrat kontradiktorne reference na specifične umetnine poznanih mojstrov, mnogovrstno ikonografijo (tudi v navezavi na slovenski prostor) in razumevanje medija slikarstva kot takega.«
»Kljub nekaterim jasnim navezavam na že obstoječe likovne podobe in njihov simbolizem, se dela v svoji dvoumnosti in ironiji nanašajo na sodobnost in pereča, aktualna protislovja družbe.«
»S svojo slikarsko igrivostjo in naključnostjo poglobijo kontrast, ki se vije skozi celotno razstavo: živahne, optimistične barve, ki slikajo temačno vsebino, hitro ustvarjanje osnovnih risb, a dolgotrajno nanašanje barv na platno, neobremenjeno koncipiranje idejnih prebliskov in njihov premišljen dialog z zgodovino umetnosti.«