»To počnem zavestno, z namenom, da bi zgradil še kompleksnejši sistem – stremim k izgradnji metasistema, v katerem je neskončno informacij, ki jih mora nato gledalec sam razbirati. Soočiti se mora z objektom, ki ga potem prepozna ali pa ne prepozna.«
»So pa tudi zagate, ki zadevajo varnost, osvetlitev, vlago, zagotavljanje standardov, kar danes postaja vedno bolj komplicirano. Če se ukvarjaš z umetnostjo v Sloveniji, je to po mojem mnenju tako ali tako neko kaskadersko področje.«
»Prejem glavne nagrade mednarodne razstave stekla v Tojami mi je v veliko čast. To, da je žirija opazila in izpostavila moje delo, zame ni le priznanje, temveč tudi izjemna potrditev. Nagrada prihaja v popolnem trenutku, da mi da motivacijo za nadaljnje iskanje neoprijemljivega, čutnega.«
»Najraje si zamišljam svoje slike neuokvirjene ali obratno celo pretežko uokvirjene v kakšnih natrpanih, slabše osvetljenih prostorih, kjer jih je potrebno kar najti, ali pa v masivno opremljenih in urejenih sobah. Ne delam slike za dvorane z visokimi stropi, ne maram retoričnih ali dekorativnih slik.«
»Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu. Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi.«
»Čudovito se mi zdi, da film tako nagovarja gledalce, da ga čutijo. Veliko ljudi mi je reklo, da so ob ogledu filma jokali, da so se zaradi njega odločili, da nekaj spremenijo, da so si ga pogledali dvakrat ali celo trikrat. Nisem se zavedala, kako kako močno nagovarja ljudi. To mi je zelo pomembno.«