Ključna beseda: upanje

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca.«

»Če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.«

»Še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.«

»Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva.«

»Ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …«

»Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna.«

»Vidimo, da so na koncu vsi samo ljudje in da ima vsaka družina svoje patologije.«

»Igra odstopa od klasične družinske drame, saj so odtujeni družinski člani večino časa ločeni in sami.«

»Danes smo se ob obisku prve skupine palestinskih otrok, ki so prišli iz Gaze v Slovenijo, lahko ponovno prepričali, kako so njihove zgodbe pretresljive in kako si definitivno nihče od nas ne želi, da bi bili njegovi otroci prisiljeni prestati kar koli podobnega.«

»Zelo težko je dati ta odgovor, ker ga danes nihče nima, ker je danes Gaza spremenjena v območje, ki mogoče ne bo nikoli več naseljeno.«

»V tem trenutku je ravno skozi take projekte tisto, kar lahko naredimo za to, da tem otrokom vsaj pričaramo privid normalnega življenja in privid upanja.«

»To, kar lahko Slovenija naredi ravno s svojim znanjem, s pomočjo pri rehabilitaciji, pri psihosocialni pomoči, ki jo otroci potrebujejo, je mogoče kaplja v morje, ampak je za vsakega takega otroka in za njegovo družino upanje v prihodnost.«

»Ta vojna je tudi vojna proti otrokom, preveč otrok je bilo ubitih in ranjenih.«

»Ko smo začeli ta projekt, je bilo manj težko, takrat je bilo upanje močnejše, danes je upanje šibkejše in prizadetost otrok veliko večja, kot je bila nekoč.«

»Zelo težko je dati ta odgovor, ker ga danes nihče nima, ker je danes Gaza spremenjena v območje, ki mogoče ne bo nikoli več naseljeno, vsaj kar zadeva sever, in ker sami zelo dobro vedo, da so, kamor koli pridejo, sprejeti na videz z gostoljubnostjo, a hkrati s tem, da niso od tam doma.«

»Želijo se vrniti v okolje, kjer se lahko izobražujejo, saj je bilo izobraževanje zanje edini način, da ohranijo sanje o boljši prihodnosti.«

»Mnogi danes ugotavljajo, da se v Gazi dogaja genocid. Ko srečate te otroke, lahko vidite, zakaj je ta ocena tako zelo razširjena.«

»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. V skupini je tudi štiriletni fantek, ki je izgubil roko, našli pa so ga pod ruševinami v objemu mrtvega očeta. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«

»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«

»Projekt je bil nekaj posebnega. Ne gre zgolj za reševanje, ampak tudi za prižig upanja v svetlo prihodnost in boljše življenje. Ti otroci so preživeli nepredstavljive reči. Prvi cilj, ki ga imamo, je kakovostna oskrba in pa priložnost za življenje brez bolečin.«

»V Kairu imamo sodelavce, ki so se primerov lotevali posamično. Imeli smo več kot 500 zdravstvenih kartonov, naši sodelavci pa so zbirali poročila in nam pošiljali fotografije poškodb. Mi smo jih posredovali v rehabilitacijski inštitut Soča, kjer so zdravniki specialisti določili, katerih je tistih prvih deset, primernih za rehabilitacijo.«

»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«

»Projekt je bil nekaj posebnega. Ne gre zgolj za reševanje, ampak tudi za prižig upanja v svetlo prihodnost in boljše življenje. Ti otroci so preživeli nepredstavljive reči. Prvi cilj, ki ga imamo, je kakovostna oskrba in pa priložnost za življenje brez bolečin.«

»V Kairu imamo sodelavce, ki so se primerov lotevali posamično. Imeli smo več kot 500 zdravstvenih kartonov, naši sodelavci pa so zbirali poročila in nam pošiljali fotografije poškodb. Mi smo jih posredovali v rehabilitacijski inštitut Soča, kjer so zdravniki specialisti določili, katerih je tistih prvih deset, primernih za rehabilitacijo.«

»Upanje: dotik mnogih.«

»I'm Feeling Lucky.«

»Delta bo del instalacije Devotion Room.«

»V tej novi ekonomiji potrebujemo predsednika, ki mu je dejansko mar za na milijone ljudi po tej državi, ki se zbujajo vsak dan, da bi opravili nujno, pogosto nehvaležno delo skrbeti za naše bolne, čistiti naše ulice in dostavljati naše pošiljke - in se postaviti za njihovo pravico pogajanja za boljše plače in delavske razmere. Kamala bo ta predsednica.«

»Da, zmore.«