Omemba: Barbara

»Naša družinska hiša je bila porušena. Morali smo zapustiti mesto, pozneje smo se vrnili. Vojno sem doživela zelo intenzivno.«

»Gledali smo na vse ljudi enako, ne zanima nas, kdo je Hrvat ali Srb.«

»Z dedkom sva ravno nesla smeti, ko se je močno zatreslo. Prestrašeno sva obstrmela in samo videla, kako se je prevrnilo božično drevo.«

»S sostanovalko imava vsaka svojo sobo v mobilni hišici, živim od skromne socialne pomoči, na kosilo hodim v javno kuhinjo.«

»S svojo dejavnostjo bi se rada vrnila v središče mesta, kjer je vendarle večji pretok potencialnih strank.«

»Ob avstrijski pomoči so mi hitro zgradili nadomestno leseno hišo, veliko 60 kvadratov, s katero sem zelo zadovoljen.«

»Ne morem pa mižati, ko vidim, da samo v srbskih vaseh ni elektrike, ni pravih cest, ni vodovoda.«

»Seveda ni vse idealno, težko je trditi, da med Hrvati in Srbi ni tudi konfliktov, vendar ti, če se že zgodijo, ostajajo na ravni posameznikov.«

»Skrbi me, da bodo v prihodnosti na področju Petrinje predvsem zapuščene vasi.«

»Ta ujma je razdejala zemljo, odprla je strašne rane v naravi, ampak odprla je tudi človeška srca.«

»Hotel sem rešiti neke dokumente. Potem je voda narasla do vozička in še kar prihajala. Pa sem razmišljal, madona, zdaj je pa treba ven, se rešiti!«

»Najprej sem zelo vesel, da smo vsi živi in zdravi.«

»Čutimo dolžnost, da pomagamo, ker ne moremo do svojih, ki so prizadeti. Tako smo pač prvi korak naredili s sodelovanjem v klicnem centru.«

»Pri nas doma smo imeli veliko srečo, pomagali pa smo drugim.«

»Odziv je res zelo presenetljiv in velik.«

»Nobena nesreča, nobena smrt, nobena slaba izkušnja me ni odvrnila od plezanja. Verjetno zato, ker to res neskončno rad počnem, ker se v gorah počutim kot doma, ker mi je tam lepo.  Lepota narave je osnovno gonilo, potem pa je tu še želja po avanturi.«

»Ko sem se lotil avtobiografije, sem bil v boljšem položaju, ker sem vedel, da se knjigo da napisati, kajti ko sem jo pisal prvič, nisem bil prepričan. Po drugi strani pa sem bil v slabšem položaju, ker sem moral napisati celo knjigo, ne samo polovice.«

»Druga pomembna osebnost v knjigi je Nejc Zaplotnik, ki je bil najprej moj učitelj, vzornik, potem pa sva zelo hitro prišla na eno plezalsko raven in sva bila soplezalca in velika prijatelja.«

»To je bila odprava, na kateri so skušali preplezati novo smer v južni steni Anapurne, a so imeli veliko slabega vremena in so si polomili zobe že v prvi polovici stene.«

»To je zgodba o moštvenem duhu, ker tam brez ekipe ni bilo nobenega upanja na uspeh. To je tudi zgodba o žalostnem koncu, Marjan Manfreda - Marjon je imel črne prste, ko je prišel s poskusa na vrh, in so mu morali dele prstov odrezati.«

»Pa niso najbolj poznali moje duše in mojega srca, ki je utripalo samo za plezanje.«

»To je bilo moje alpinistično dno. Spet sem se moral naučiti hoditi, plezati, si zaupati.«

»Nekdo je pripomnil: Kje pa si že videl avtobiografijo v dveh delih?! Pa sem rekel, saj sem že itak nekaj posebnega, bom pa še tukaj.«

»Vse je in ostaja, ampak nikoli več ne bo táko in takó, kot je bilo – tudi za medije.«

»STA je bil najpomembnejši medijski projekt prvega desetletja samostojne Slovenije!«

»Mojih želja po vrnitvi na radio je bilo konec proti koncu 1991, ko me je Jelko Kacin izzval in 'z dekretom' poslal na STA.«

»Radio je moje življenje!«

»Hvaležen sem ji, brez njene podpore ne bi šlo.«

»Saj spremljajo, kaj se dogaja na trgu alternativnih materialov. Ko pride do preboja, začnejo razvojni proces tudi sami, saj poskušajo narediti nov razvojni proizvod.«

»Iz njega v Aquafilu izdelujemo vlakna za oblačila in tekstilne talne obloge, ki jih za svoje izdelke uporabljajo mnoge znane blagovne znamke oblačil in tekstilnih talnih oblog, ki sledijo načelom trajnosti in krožnega gospodarstva.«