Omemba: Marina Abramović

»Generacija, ki je zapustila to oblast, razdeljeno družbo, državo polno strahu, sovraštva, delitev in ponižanih ljudi, ne more ničesar svetovati in da so s pogumom, pametjo in lepoto prižgali luč in osvetlili temno pokrajino, v kateri so tavale prejšnje generacije.«

»Moč enotnosti.«

»Če govorimo o nečem slabem, kot so vojne, poboji in taborišča, vedno rečemo, da si moramo to zapomniti, da se ne bo ponovilo. Mislim, da se ponavlja prav zato, ker nam je ostalo v spominu.«

»Jezik je svet. Od jezika je odvisno, kako se izražamo in kako sprejemamo svet. V skrajnih primerih so besede tudi neprevedljive.«

»Vsekakor drži. Predpostavki bi še nekaj dodal. Po eni strani ne znamo oprostiti, po drugi strani pa nam tudi spomin ne pomaga.«

»Spomin na taborišča ustvarja nova taborišča.«

»Jezik nam daje nekaj, česar v drugem jeziku ni. Daje nam vzdušje, zvok, podobe.«

»Potrebujemo take, kot je bil Gandi.«

»Potrebujemo Mandele, ljudi visokih moralnih načel.«

»Po njih se moramo zgledovati.«

»Potrebujemo nove junake.«

»Naš trenutni svet jih nima.«

»Res sem hotela storiti to, pomembno je.«

»Na MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika.«

»Umreti ni težko, težko je biti performer.«

»Zdaj ne več.«

»Ni govora. Rada bi dočakala najmanj 103 leta, kot moja babica.«

»Na začetku je bil res body art. Izumil ga je Vito Acconci, ameriški pisatelj.«

»Ljudje so spali pred muzejem.«

»Na to sem pa zelo ponosna.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»Umetnost nima spola.«

»Potrebujemo nove junake. Naš trenutni svet jih nima.«

»Živ pekel je. Vsak dan bi lahko bil moj zadnji.«

»Sredstvo je telo.«

»Razstava bo presegla prikaz umetnosti in dokumentov umetniških projektov.«

»V času trajanja razstave deset ur na dan, šest dni na teden negibno sedela na stolu.«

»Ali sem še lahko tako radikalna kot v politično nekorektnih časih?«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«