Omemba: Miha Mazzini

»Zvočno uglaševanje, skupno vokaliziranje ali t. i. 'komunikativna muzikalnost' je pomemben del stika in komunikacije med dojenčkom in odraslim.«

»Pot domov sem napisal iz jeze, ko sem prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo.«

»Tragedija zmešnjav.«

»Zgodba govori o stiski človeka ob soočenju z birokracijo.«

»Ko sem prebral zgodbo o tem spregledanem trpljenju v mehanizmu birokracije, sem napisal 'Pot domov' iz jeze.«

»Obstaja zmotno mišljenje, da knjižničarji predvsem beremo, ampak v resnici je to predvsem delo z ljudmi, da se znaš vživeti v nekoga, ki je mogoče introvertiran in mu znaš pomagati z izborom knjig.«

»Se je miza kdaj obrnila? Kdaj sami slišite 'ne' od povabljencev?«

»Ko smo začeli delati prireditve, je bila ta masa dogodkov zelo velika in smo razmeroma nekritično sprejemali dogodke in neke predstavitve.«

»Pri mojem delu res ena najtežjih nalog, v resnici nikoli ne postane lažje.«

»Pri snovanju programa tega prav hudo v zavesti nisem imela.«

»Leta 2016 sem izgubil službo.«

»Na vprašanja o nesreči odgovarjam popolnoma normalno, ker vem, da to temo obvladam (smeh).«

»Že pred nesrečo sem govoril, da čim bolj se nekaj slabega zgodi meni osebno, tem boljše je to zame kot avtorja.«

»Napol poln.«

»Po eni strani mu dam kapo dol za takšen način pojavljanja na Instagramu. Zakaj pa ne, saj si lahko malo bolj mehek. Je pa kot predsednik pogosto prestopil tanko ločnico med tem, da si trendi in kulski, in tem, da nasprotuješ funkciji, ki jo predstavljaš.«

»Bistvo populizma je, da se voditelj pokaže kot ideal brez odgovornosti, v bistvu pa ne počne nič posebnega, česar ne bi zmogli vsi.«

»Predsednik ob tem ne promovira alkohola, ker ga tudi sam ne pije, razume satiro in se celo šali na svoj račun, da je barbika.«

»To je dobro vprašanje, na katero pa nimam odgovora.«

»Fotografije iz tistega časa dajejo vtis, kot da sta se sestala ljubimca.«

»Želela sem pokazati surovo bolečino in je ne zapakirati v nekaj literarnega, želela sem pokazati, kako noro močno boli.«

»Dosti ljudi mi je reklo – in morda je res – da Slovenec ali Slovenka ne bi mogla te knjige pisati tako odkrito.«

»Nekateri ljudje se mi niso upali približati. Imeli smo družinske prijatelje, s katerimi smo skupaj hodili na počitnice, pa se sploh niso odzvali. Nikoli več niso govorili z mano.«

»Kako to lahko narediš? Kakšen vzor si svojim otrokom? Človek umre, ti pa se ne želiš približati in nekaj povedati.«

»Ja, pomembno je, da se tej situaciji ne izogibaš.«

»Na začetku sem o tem pripovedovala, a sem ga želela seveda zaščititi, zato se ni pojavljal prav v vsakem pogovoru.«

»Samo enkrat me je pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt, a potem nisem vedel, kaj naj rečem. En sam trenutek, ki je šel v prazno.«

»Če bo kdo streljal na vas, se krogle ne bodo odbile, in če pod vami eksplodira atomska bomba, se vam bo nekaj zgodilo.«

»Moja mama me je samo enkrat pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt. Bila je v domu upokojencev, bila je že zelo stara, tudi jaz nisem bil več prav mlad ... In v bistvu potem nisem vedel, kaj naj rečem. Bil je en sam trenutek, potem se je takoj zaprla. En sam trenutek, ki pa je šel v principu v prazno.«

»Kaj bi povedali svoji mami, ko je bila še živa, če bi videli, da bi ona to razumela? Pa tudi, kako se je tvoje pisanje spremenilo po njeni smrti?«

»Na to vprašanje bosta s Korbarjem odgovorila v naslednjem projektu«