Omemba: Olga Tokarczuk

»Dialog ni mogoč.«

»Prepričana sem, da nagrado prejmem ne zato, ker sem ženska, ampak za svoje pisanje.«

»Če bi slavil Nobelovo nagrado Petru Handkeju, bi bilo to z moje strani zelo hinavsko. To je vse, kar lahko rečem v tem trenutku.«

»V književnosti ni uradne cenzure, vendar pa občutim določen strah, da se na Poljskem razvija nekakšna samocenzura.«

»Avtorji se nekako bojijo izraziti, kaj resnično mislijo ali čutijo, ker se bojijo političnih posledic. Le upam lahko, da se ta razvoj ne bo nadaljeval.«

»Poljaki se odločajo med demokracijo in avtoritarizmom.«

»Na neki način mi je vseeno, kajti običajno sem jaz v vlogi porednega dekleta, to je nekaj, kar mi je bolj znano.«

»Presrečen dan – vsekakor za avstrijsko književnost in za književnost na splošno.«

»To so dobri ljudje.«

»Čudovito! Vsekakor bi jo lahko dobil že pred menoj.«

»To je Švedska danes. Tisti, ki je opravičeval vojne zločine, je dobil Nobelovo nagrado.«

»Globoko obžalujemo sklep Nobelovega odbora za književnost.«

»Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo javne intelektualce, ki so sposobni pokončno stopiti v bran človekovim pravicam v boju proti brezbrižnosti in cinizmu naših političnih vodij. Handke ni tak človek.«

»Olgo Tokarczuk navdihuje pogled od zgoraj, zaradi česar je njen mikrokozmos ogledalo makrokozmosa.«

»Biti sprejemljiv, je vse.«

»Impresivno je, kako nas pisateljica v tej 1000 strani dolgi knjigi spusti v misli več oseb, da nam poda portret glavnega junaka, ki je opisan zgolj z zunanje perspektive.«

»Če ga lahko opišemo kot pisca kraja, njegove pozornosti ne pritegnejo predvsem metropole, temveč predmestja in pokrajina. Ponovno ujame nevidno in nas naredi del tega.«

»Zdi se mi, da imajo starejše ženske v naši kulturi dve poti: bodisi postanejo nevidne in nekoliko neopazne, pa tudi potisnjene onkraj okvira družbenega diskurza, ali pa postanejo ekscentrične.«

»Mislim, da sem v teh dveh knjigah iskala mesto za starejše ženske, saj kultura na sploh ni pripravila takšnega mesta za njih.«

»Roman raste iz protesta proti temu, da ljudje ubijajo živali za zabavo ali korist, ta osrednja problematika pa je spretno umeščena v kriminalko, ki prerašča v jedko družbenokritično satiro ali celo moralni triler, kot ga je poimenovala avtorica, ki naj bi v bralcu vzbujal moralno nelagodje.«

»Avtorica svoje lastne izkušnje spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na 67-letno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo.«

»Vsako izmed nominiranih del bralca s svojimi subverzivnimi in intelektualnimi ambicijami, prepredenimi s prebliski duhovitosti, spodbuja h kreativnim razpravam.«