Omemba: Sebastian Cavazza

»Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost.«

»Igro smo tako pripravili z željo, da z igrivostjo, nežnostjo in skozi skupno poslušanje najmlajših in njim pomembnih odraslih ustvari varen prostor, v katerem lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje.«

»Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo in je varno, potem lahko odleže.«

»In začutimo, da bo spet vse dobro.«

»Največji izziv je bil, kako ga žanrsko prijeti in postaviti odrsko interpretacijo.«

»V liku smo iskali arhetip zla in nekakšno odmaknjenost od realnosti.«

»Želel sem z njim izraziti upanje, za katero se mi zdi, da se je izgubilo.«

»Skozi bajko in satiro odslikava nekaj, kar se dogaja ves čas, enkrat manj in drugič bolj intenzivno.«

»Ah, k**c, živel sem pa le!«

»Nekdanja delavska okolja, ki se borijo proti gentrifikaciji in drugim kapitalističnim ugodnostim.«

»Celoten proces razvoja zgodbe in projekta je trajal skoraj deset let, preden je dobil svojo končno podobo v obliki serije.«

»V senci socialistične Jugoslavije se odvija napet psihološki triler, ki razkriva temne plasti življenja na robu družbe.«

»Počasi se izrisuje lik tihega, na videz neškodljivega posameznika – človeka, ki se zliva z okolico, a v sebi nosi pošast.«

»Prav ta izkrivljenost prispeva k oblikovanju – in celo malikovanju – kulta serijskega morilca.«

»Njegovo delo bo vedno imelo posebno mesto v naši kulturi in umetnosti.«

»Tvoji ustvarjalni vrelci niso nikdar usahnili.«

»Ves čas sem upal, da se tudi v živo ujameva … preden odideš … s Petrom Bratušo sva ti hotela pripravit presenečenje, pa si spet ti bil korak pred vsemi in presenetil vse nas. Over the Moon, dragi Vinci! Tako kot si vedno znal leteti le ti! Za vedno boš ostal nekje z nami in med nami …«

»ki je s filmom Babica gre na jug na novo izumil slovenski film in nam dal prvi slovenski film v samostojni Sloveniji, kar je bilo vsaj tako prelomno kot leta 1948, ko nam je France Štiglic dal Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni film na svetu.«

»Raziskovati, kako zlagani smo v resnici, pogledati, ali so odrasli lahko bolj otročji kot otroci, prikazati, kako nihče ne prevzema odgovornosti za stvari, ki jih izreče, nihče se ne opraviči.«

»Sanj nikakor ne smemo ukiniti. Če bi jih ukinili, ne bi bilo več nobenih začetkov in nobenih možnosti, da bi ugledali pokrajine, ki so onkraj stvarnega, a so tako resnične, da brez njih ne bi zaznali prav ničesar niti realnosti.«

»Vidimo, da so na koncu vsi samo ljudje in da ima vsaka družina svoje patologije.«

»Igra odstopa od klasične družinske drame, saj so odtujeni družinski člani večino časa ločeni in sami.«

»Če tako nekako malo spotikava drug drugega, bi mogoče nastalo kaj zanimivega.«

»zelo alergičen na delo«

»Kar naenkrat so vame začele leteti pločevinke. Lepo sem jih prosil, naj nehajo, in dejal, da grem ven iz ringa, ker ne morem več tega prenašati.«

»'Zakaj hodiš dol?!? Pojdi nazaj gor in se boksaj! Boksaj se z besedo! Z besedo se moraš boksati!'«

»Zato je igralca nagovoril, da bi bral iz nje v ringu na enem od boksarskih turnirjev v Ljubljani.«

»Zakaj hodiš dol?!? Pojdi nazaj gor in se boksaj! Boksaj se z besedo! Z besedo se moraš boksati!«

»To nima smisla.«

»Osnovna tema je izguba doma, pa tudi pomanjkanje bližine.«