»Nimam nič drugega kot svojo preteklost. Vendar to ni več niti sreča niti ponos: ena sama uganka, tesnoba. Rada bi mu izpulila njegovo resnico. Toda, ali človek lahko zaupa svojemu spominu?«
»Ljudje ne protestirajo le proti cepljenju ali ukrepom proti covidu, pač pa tudi zaradi brezposelnosti, nizkih plač, nezadovoljstva z vlado in zdravstvenim sistemom ... Vse to jih tako frustrira, da gredo na ceste. In v tem ne vidim ničesar slabega. Se mi pa zdi slabo, da se ljudje ne cepijo.«
»Kljub moji neskončni ravnodušnosti sta me ganila vaše pismo in dnevnik. Povejte mi o moji zvestobi, občudujem vašo. Verjamem, da bova zahvaljujoč medsebojnemu spoštovanju in zaupanju dosegli ravnovesje v odnosu.«
»Ko je leta 1954 napisala knjigo, je bila že izpiljena avtorica. Uničila je nekaj del, s katerimi ni bila zadovoljna. Tega ni uničila. O svoji zapuščini mi je nekoč rekla: Naredi tako, kot se ti bo zdelo prav.«
»Žensko se ali glorificira in vzdiguje ali zatira in zaničuje. Je muza, vredna občudovanja, ali pa 'neumna baba'. Gre pa za dve plati istega kovanca, v enem ali drugem primeru je razumljena kot drugorazredna.«
»Slovenija ima žico na meji. To že nekaj pove. Politiki in političarke, ki zaničujejo problem, ki je povzročil prihod večjega števila ljudi iz drugih držav, izvajajo rasistične politike, ki gredo z roko v roki z idejo, da je treba našo nacionalno identiteto in homogenost ohranjati ter reproducirati.«
»Sreča je, da bratomorilske vojne, ki je sledila, ni videl. Kdo ve, kako bi pisatelj judovskega in pravoslavnega rodu, ki se je imel za edinega jugoslovanskega pisca, prenesel pogled na še eno manifestacijo zla, tistega zla, ki ga je že kot otrok občutil na svoji koži, v svoji duši.«