»Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja.«
»Skrb, da proti človeštvu stopa čas, ko bo premalo najbolj osnovnih dobrin – hrane in vode, skrb zaradi neumornega izkoriščanja in krnjenja narave in ne nazadnje skrb za človeka samega, slikarko potiska naprej, da izrazi in zapiše svoje strahove. In zapiše jih s črto in barvo in postavi na vpogled kot megafon gledalcu.«
»Poudarja umetnikov pristop k ustvarjanju, pri katerem je proces ključen del končne umetnine – proces, ki ustvarjalnost razbremeni strahu pred dokončnim, saj dovoljuje vračanje na začetek, k novemu.«
»Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ.«
»Znotraj tega sveta se 'vrtinčijo' njegovi različni nagibi in slikarska raziskovanja, ob katerih lahko občutimo slikarjevo svojevrstno hrepenenje po dosegljivem in večkrat tudi nedosegljivem v slikarstvu.«
»Risbo, barvne komponente, kompozicijske prvine, številne likovne dodatke, na primer letrizme, nenavadno draperijo, poudarjene poglede nastopajočih likov zna Rudi Skočir spretno povezati v učinkovite in izrazno bogate prizore, v katerih ponekod prevladujejo lirični naglasi, drugje pa spet epski, vse to pa povezuje v eno čvrsta slikarska tvarina.«
»Njegova navdušenost nad upodabljanjem ženske oblike v zasebnih trenutkih ga je pripeljala do tega, da je večkrat raziskoval teme plesalk, ki so se ustavile, ali žensk, ko so se kopale.«