»Čudovita kinematografija, scenografija in lokacije prispevajo k izjemno realističnemu občutku serije, kar je edino prav, saj temelji na resničnih dogodkih in resničnih likih – pogumnih ženskah, ki so se uprle desetletjem zatiranja in mizoginiji ter pomagale uničiti kalabrijsko mafijo.«
»Osvobajajoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.«
»LGBTQ+ skupnost je vedno izzivala ustaljene družbene norme. Enako velja za umetnike, ki vedno znova preizprašujejo meje umetniškega izražanja. Ustvarjalcem filma Trije turobni tigri (Tres Tigres Tristes) je uspelo povrhu vsega izzvati tudi kvir skupnost in 'predalčkanje', ki smo mu velikokrat priča.«
»V njem spremljamo junake, ki spontano vzpostavljajo raznolike provizorične skupnosti. V atmosferi prikrite stiske se liki odzivajo na politično realnost, ki so ji podvrženi, na svoj način. So aktivisti, preprosto s tem, da živijo, s tem, da preprosto so.«
»Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena. Soglasno smo ganjeni nad liki, domiselno vnesenimi na še neraziskan teren.«
»Roman Mon Cheri und unsere demolierte Seelen pripoveduje zgodbo o odpuščanju na groteskni način. Navihane ženske, kot smo se naučili pri Vereni Rossbacher, so preprosto neustavljive.«
»S preprostimi kretnjami se dve nenavadni, a realistično oblikovani človeški telesi premikata po poletni pokrajini. S pomočjo podobe skuša ta film v svojih prizorih skriti vse skrivnosti življenja.«
»To je slika, ki se ti vtisne v spomin. Fotografija predstavlja tihi trenutek globalnega obračuna z zgodovino kolonializma.«
»Anonimni bližnjiki, ki iz teh izbrušeno ogoljenih mikrookolij vznikajo, so liki, odprti v obče oziroma skupno, zato jih lahko bralec kreativno naseljuje z lastnimi izkušnjami, pretanjene moduse upora namreč nakazujejo brez neposredne političnosti.«
»Prav s tem Franci Novak prepričljivo zaokroža zbirko kratkih zgodb Obvoz, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu.«
»Izpolnjuje vse pogoje za vrhunski žanrski film. Je neizprosen. Je domiseln. Nudi močne like in odlično igro. Ima imenitne posebne učinke. Je relevanten za svet, v katerem živimo. Je dobro režiran in lepo posnet.«
»Predstavi svojo tematiko na najboljši možen način, z doživetimi pričevanji protagonistov – mnogih najbolj znanih imen ameriške punkovske in postpunkovske alternative, ki brez dlake na jeziku kritično in samokritično secirajo sebe in sceno, njene vzpone in padce pod pritiskom monetarnih siren profitarske glasbene industrije po eksploziji Nirvane, s končnim sporočilom: glasbo je treba ustvarjati zaradi nje same in v zvestobi samim sebi.«
»Morda se zdi, da smo priča protagonistkinemu žalovanju ob smrti bližnje sorodnice, a ton filma se kaj kmalu spremeni. Priča smo bliskoviti preobrazbi iz obupa v ljubosumje in sovraštvo, ki se bo stopnjevalo do silovitega izbruha maščevalne jeze.«
»Če živiš v odročnem kotičku španskega podeželja, moraš za razvedrilo poskrbeti sam. To je srž kratkega filma, ki napetost stopnjuje s poigravanjem z gledalčevimi pričakovanji, ob čemer se močno naslanja na španske žanrske trope.«