»Najbolj sem dvomila, kako prikazati dopisovanje med njo in Kersnikom, ker je bilo to temeljno obdobje v njenem življenju. Vse, kar je Marica potem bila, je pogojevalo to obdobje, ta dvoletni odnos med njima. On je napisal njej 50 pisem, ona pa njemu 100.«
»Mož ji ni dovolil delati. Ko ga je enkrat prosila, naj nekaj odnese v tiskarno, ko je še urejala, ji je rekel: 'Pa kako, ti se družiš s samimi moškimi!' Veliko si je namreč dopisovala z različnimi ljudmi, s pesniki, pisatelji, drugimi uredniki.«
»Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela.«
»Vse scene, ki jih je posnela Lučka Počkaj, smo naredili v našem studiu, morali smo dobiti posebno dovoljenje zaradi epidemije. Na koncu smo posneli v rekordnem času, v dvanajstih urah. Snemanje je bilo zelo zahtevno zaradi mask in vsega v zvezi z epidemijo. Lučka je vse izpeljala z izjemno potrpežljivostjo, igralsko ustvarjalnostjo, trudom in izredno koncentracijo.«
»Gender je nekaj, kar vpliva na prav vsakogar med nami, zato je tudi Cukr 2, ki ga tematizira, zastavljen široko, v upanju, da ga bodo ljudje z užitkom in na dušek lahko prebirali na dopustu – a ga nato tudi spravili na knjižno polico, s katere ga bodo še večkrat vzeli ter določene dele prebrali s predanostjo in poglobljenostjo, ki ju potrebujejo. Ker gre za kompleksno, široko in razvijajočo se temo, revije ne vidim kot zaključeno delo, ampak kot vabilo k razmisleku o lastni poziciji in o položaju ljudi okoli nas.«
»Naša želja je, da revija vsebine galerijskih prostorov razširi tudi zunaj zidov Cukrarne in da sodobni umetnosti namenimo prostor za diskurz o širšem družbenem, političnem in kulturnem kontekstu, v katerem nastaja. S smernicami in vsebinami Cukra želimo slediti osnovnemu poslanstvu Cukrarne – spoštovanje raznolikosti, spodbujanje razmisleka o nujnosti sodelovanja in ne nazadnje približevanja sodobne umetnosti različnim javnostim.«
»Mnogo je poštenih, pridnih in sposobnih ljudi, ki jim je treba dati priznanje in izreči zahvalo za marsikaj, pa vendar je vseeno treba tudi povedati in dodati, da se od začetka stvarstva pa vse do danes v zgodovino človeka vtihotaplja marsikaj, kar ne krasi našega osnovnega poslanstva: biti človek.«