»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«
»Filozofija rešuje mnogo pomembnih vprašanj, ne zmore pa pripeljati do poslednje resnice. Življenje se ji v svoji pisanosti in razgibanosti vedno znova izmika. Tudi premišljevanje o veselju do življenja je nekam negotovo, predmet obravnave je spolzek, ves čas samovoljno vijuga sem in tja. Težko ga je zagrabiti in spraviti v red. Karkoli že, moj namen je dober.«
»Po njenem mnenju se danes fašizem nevarno širi, saj so 'očitni pojavi antisemitizma, rasizma, nestrpnosti do prebežnikov in domnevno drugačnih ljudi, levica je nespretna in premalo pogumna, da bi ohranila vrednote, ki so jo nekdaj utemeljevale'.«
»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«
»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«