Ključna beseda: življenje

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«

»No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval.«

»Fotografija ti mora nekaj povedati, mora imeti sporočilno vrednost, preprosto jo moraš začutiti.«

»Jaz sem jih pač fotografiral in oni so bili tega veseli.«

»Kdaj ste posneli prve 'slike'?«

»Menda bi tukaj na Ptujski Gori utegnil zaživeti fotografski center. Kdo ve. Morda.«

»To ni nagrada zate, to je nagrada za nas mlajše generacije, ker to pomeni, da je fotografija dobila eno širše družbeno priznanje.«

»Glede na to, kar trenutno vemo o Veneri, je najverjetnejša razlaga za obstoj fosfina ta, da kaže na obstoj življenja.«

»Lahko le špekuliram, kakšno življenje bi lahko preživelo na Veneri, če sploh obstaja. Dejansko je njeno površje popolnoma negostoljubno za kakršno koli obliko življenja.«

»marionetni nastavek, opremljen s protipotisnimi raketami, ki bo roverja, visečega na kablih, počasi spustil do tal.«

»Mikrofona sicer nista tam zgolj zaradi radovednosti, temveč sta prvenstveno namenjena snemanju spusta skozi ozračje in pristanka.«

»Zvok je valovanje medija, denimo zraka ali kakšne druge vmesne snovi, zato seveda obstaja tudi na Marsu.«

»Menim, da korona vpliva na vsakega izmed nas. Okoli sebe bomo iskali tiste, ki jih bomo imeli za resne ljudi. Kaj to pomeni? Kdor je neresen, mu bo vseeno, če bo kašljal, kihal.«

»Koronaživljenje ni več samo koronakriza. To je koronarealnost, ki se bo prej ali slej vrnila. Število obolelih bo odvisno od tega, koliko je med nami neresnih ljudi.«

»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«

»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«

»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«

»Naši starši so bili idealistični. Razmišljali so o tem, da bomo imeli več možnosti v življenju, kar morda resnično imamo, a je na drugi strani ekonomski položaj za nas precej težji, česar pa niso predvideli.«

»Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.«

»To je zelo preživetveni odziv.«

»Umiri se, vse bo v redu.«

»Joj, tako me je strah, da se mi bo zmešalo!«

»O. k., zdaj se pa umiri.«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«

»Če gre nekaj narobe na tem območju, bo skoraj gotovo šlo tudi na Marsu.«

»Če se človeški del sistema zlomi, je to lahko prav tako kritično, kot če raketa eksplodira.«