Ključna beseda: dokumentarni film

»Belo so dobili iz rjuh, rdečo iz raztrganih nacističnih zastav.«

»Če umrem, si želim glasno smrt.«

»Hasona je postala moje oči v Gazi. Ognjevita in polna življenja. Posnela sem njen smeh, njene solze, njene upe in njeno depresijo.«

»Dopovedala sem si, da nimam pravice, da me je strah zanjo, če se sama ne boji. Oklepala sem se njene moči, njene neomajne vere.«

»Skozi svoj objektiv je dokumentirala pokole sredi obstreljevanja in bombardiranja, v svojih fotografijah je ovekovečila bolečino in krike ljudi.«

»Ogledajte si njene fotografije in preberite njene besede – prek njenih podob in njenega objektiva bodite priča življenju v Gazi, bitki njenih otrok v vojni.«

»Današnje sonce ne bo prineslo bolečine. Rastline v loncih se bodo uredile za milega obiskovalca.«

»Nisem prepričan, ali film lahko neposredno spremeni stvari. Tu rad citiram meni ljubega režiserja Krsta Škanata, ki je govoril, da filmi ne morejo spremeniti sveta, lahko pa zbudijo zaspane glave, da začnejo o nečem razmišljati.«

»Eden prvih filmov, ki sem jih videla na študentskem festivalu v Münchnu leta 1985, je bil točno o tem, o konfliktu med Palestinci in Izraelci.«

»Dostikrat spregovorijo o temah, ki bi morale biti vsaj občasno v televizijskem dnevniku.«

»Ta ideja njihovega potovanja po Ukrajini, kot bi bili kakšni izkrivljeni turisti, me je nekako navdihnila, da film zasnujem kot potovanje.«

»Spomnil me je na čas, ko smo doživljali bombardiranje Nata, vse te porušene zgradbe in polepljena okna.«

»Zavestno nismo hoteli pokazati srhljivih podob, hoteli smo se izogniti neposrednemu prikazu smrti na zaslonu.«

»Zgodilo se je precej nenavadno naključje.«

»Zelo sem ponosen, da so srbski študenti na začetku svoje blokade prikazovali moj film.«

»Prvič so me zavrnili, ker sem preveč dni preživela v tujini.«

»Ne glede na težave je seveda vedno upanje in upanje je tisto, ki dokumentaristu daje navdih.«

»Navdihnile so me spremembe v domačem Kranju.«

»To je bil najbrž zame najbolj čustven večer, odkar sem pred tremi leti in pol prišel v Slovenijo. Prisostvoval sem izpostavitvi štirih pogumnih junakov, ki gradijo mostove med narodoma.«

»Ob snemanju filma sem dojela, da nisem edina soočena z izzivi v šoli. Lažje sem razumela, da nas je veliko takšnih, drugačnih. In ja, lepo je biti drugačen.«

»Želel sem informirati slovensko javnost o tem, kako živijo in se šolajo, in opolnomočiti skupnost priseljencev s Kosova, ki je precej izolirana in odrinjena na rob.«

»Cilj ni zgolj promocija filma, s katerim želimo razširiti zavedanje o izzivih obravnavane tematike, hkrati nameravamo s trojezičnostjo izobraževati, spodbujati in ozaveščati o tem, kako lahko gradimo vključujočo družbo.«

»Umetnost je potrebna in brez nje bi se svet najbrž ustavil.«

»Kapitalizem bo prej uničil človeka kot umetnost.«

»Otroštvo je edini vir ustvarjanja.«

»Televizija nagiba v informativno stran, zato meni, da bo tovrstnih produkcij vedno manj.«

»Med snemanjem se nam je veliko dogajalo, najbolj pa je z menoj ostal overdose protagonistke Maje na samem snemalnem setu. Preživela je samo zato, ker je bil reševalec na motorju slučajno zelo blizu.«

»Filmska poezija o spregledanih ljudeh – tudi takih, ki so spregledali sami sebe – ne sme biti spregledana. Dokumentarni film Gram srca zdravi z ljubeznijo. Z empatijo. Z nežno, iskreno in sočutno prisotnostjo zapolnjuje duševne in čustvene razpoke.«

»Kam se je odneslo hlod je prvi projekt, s katerim sem se v vlogi režiserke in direktorice fotografije preizkusila zunaj akademije. Krasno je graditi na nečem brez zunanjega pritiska in pričakovanj, krasno se mi zdi tudi to, da lahko na koncu celotnega procesa rečem, da je bil film narejen zgolj iz želje po ustvarjanju in pripovedi.«

»Precizno. Brez balasta. Vizualno prečiščeno, ritmično izostreno. Igralsko zrelo. Mali film – z veliko temo. V duhu filmske tradicije, kjer dvom zmaga nad gotovostjo.«