Ključna beseda: drama

»Je, dokler ga iščem.«

»On ne ubija, ampak uraduje. Umor je strast, v kralju je ni. Njegove roke so zmeraj čiste.«

»Tebe znova bredejo po pisanem življenju.«

»Naj Polinejk je ali ga ni, ukaz je dan: ni ga – in ga ni.«

»Kakšno čudno naključje! Kako je to čudno in kako je to čisto mogoče.«

»Antigona je lahko ideal, ampak je nedosegljiv ideal. Prav ta njena radikalnost je tista instanca, ki nenehno izziva in postavlja času in svetu in vsakemu posamezniku tudi zelo ostro družbeno ogledalo.«

»Dominik Smole se je v svoji sloviti drami osredotočil na Kreontovo zgodbo in skozi preroško dvoumne in trpke, mestoma duhovite in celo komične verze neusmiljeno razgalil in mestoma tudi uživaško karikiral situacijo njegovega režima.«

»Antigona v drami ne nastopa, rada pa se prikrade v sanje. Ne samo Kreontu, Pažu, Stražniku in drugim, temveč tudi nam.«

»V enaindvajsetem stoletju je Antigona Dominika Smoleta še vedno veliki tekst, a tudi véliko gledališče, tragedija sveta, ki se ga polašča in ga drži v pesti zločinska samovolja.«

»Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trdna tla pod nogami in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo Tisto, za kar bi se splačalo živeti«

»like kot 'boter kozmične mafije' pripravil do tega, da v stanju alkoholne omame posežejo po transcendenci«

»Zdi se mi pomembno, da lahko skozi proces ustvarjanja uprizoritve govorimo o doživljanju in občutenju današnjega sveta. Gre za nenavaden in nič kaj preprost proces. V časih, ko čutimo, da se vse okoli nas podira, je privilegij delati v gledališču«

»Fotograf je film sprave; lika ne iščeta le sorodne duše, najti skušata tudi ravnotežje med tradicijo in modernostjo, med družino in lastnimi željami, med podobo in resničnostjo. Morda zgodba res zveni predvidljivo, a Batra se izogne žanrskim klišejem, banalnim šalam in razkazovanju čustev ter namesto tega ustvari razmišljujoč film, osredinjen na notranja življenja protagonistov.«

»Osrednji del filma so morda res vojni dogodki, videni skozi prizmo udeležencev in opazovalcev, toda Virc daje hkrati vedeti, da se je v tistem obdobju dogajalo tudi vsakdanje življenje, iz katerega nastanejo 'male zgodovine', pa čeprav v senci 'velike zgodovine'.«

»Vsak ima svojega Čehova, tako vsako obdobje kot tudi režiser in gledališki ansambel.«

»Najteže pri postavitvi na oder pa je, da naj bi vse bilo videti preprosto, a je najtežja prav preprostost.«

»Pridem, vidim, ne morem nič in grem.«

»Vse bo ostalo, kot je bilo.«

»Jelena, ki ni junaška, je pa človeška, zaveda, da ni srečna, a nima poguma, da bi se odločila za spremembo.«

»Ta ne pozna počitka, ga požira delo, kar so lahko tudi njegove osebne izkušnje, sam lik pa poleg črnogledosti prevevajo tudi sekunde optimizma.«

»Če svoja čustva skriva, to počne zato, da bi se zavarovala, in ne zato, da bi vzdrževala imidž nedostopne skrivnostnosti.«

»Včasih je nekam težko ... živeti.«

»Zaradi katere nepričakovano začne šepati.«

»Ukvarjal sem se predvsem z iskanjem lepote v žalosti, v naključnem srečanju, v medgeneracijskem dialogu, ki je včasih neprijeten, včasih lep. Tu se ta dva lika pokažeta kot zelo odprta, svobodna, ker sta oba pripravljena poslušati in se učiti drug od drugega; in tako se ta žalost spremeni v neko grenko srečo, ampak še vedno srečo – in v tem je lepota.«

»Hkrati pa naša igralka in strokovne službe projektu zagotavljajo vrhunsko izvedbo in najboljše možnosti za uspeh.«

»Je morda glavno sporočilo, da se v življenju spopadamo s težkimi izzivi in da lahko skozi skupno delo, solidarnost in empatijo premagamo te izzive?«

»Gre za izjemno razvejano in kompleksno besedilo, ki od nas zahteva, da k delu pristopamo rahločutno, odprti za razumevanje raznih človeških odločitev, strahov, kapric in omejitev.«

»Hotel sem, da bi se ob tej drami ljudje z odvisnostjo počutili videne.«

»In hotel sem, da bi tisti, ki tega niso izkusili, na koncu malo bolje razumeli, do njih občutili malo več sočutja.«

»V večini zgodb se protagonisti bojujejo za preživetje in jih drugi liki pri tem ovirajo. V Ljudeh, krajih in stvareh pa Emmo obdajajo ljudje, ki bi ji radi pomagali, ona pa se bojuje z njimi!«